Mnogi ga imenujejo človek ptica, a Edo Senica iz Ljubljane s tem vzdevkom ni najbolj zadovoljen. »Sem normalen človek, ki rad hodi v hribe in leti. Nisem ptica, ker nimam votlih kosti in sem pri letenju omejen. Medtem ko se ptica v letu smeji in čivka, se jaz čedalje bolj zavedam svojih omejitev in imam pri skokih velike oči,« razloži štiridesetletni sogovornik, sicer diplomirani kineziolog. Kot kinezioterapevt je več kot deset let delo opravljal na Psihiatrični kliniki Ljubljana, v rani mladosti je bil zapisan deskanju na snegu, s padalom skače od svojega 17. leta, medtem ko si s skoki in leti s previsnih sten dela življenje razburljivejše že devetnajst let.
»Gre za podobno aktivnost, kot sta jadralno padalstvo in zmajarstvo, le da jaz uporabljam drug pripomoček. Zapeljem se do vznožja hriba, z letalno obleko in padalom v nahrbtniku se povzpnem do odskočišča in skočim – z glavo naprej, nekako tako, kot to počne Superman. Najraje pristanem pri kateri od planinskih koč, pojem žgance in se odpeljem po otroka v šolo,« svojo strast, za katero meni, da je tudi praktična, opiše Senica. Skoke si običajno omisli dvakrat na teden, največkrat v Kamniških Alpah ali katerem drugem koncu države. Pred leti je za potrebe snemanja filma Sfinga skupaj z ekipo somišljenikov poletel celo s triglavske severne stene.
Slovenci najbolj cenjeni in inovativni
Z letenjem v letalni obleki se v naši državi, kjer je ta dejavnost slabo regulirana, ni pa prepovedana, ukvarja še približno devet ali deset adrenalinskih navdušencev, po vsem svetu je pogumnežev, ki se ukvarjajo s tovrstnim padalstvom ali tako imenovanimi BASE-skoki, okoli 8000. Gre za padalske skoke s trdnih podlag – stavb (Building), anten (Antenna), mostov (Span) in skalnih pečin (Earth). Padalci uporabljajo personalizirane obleke – zašite po meri oziroma krojene glede na svojo telesno višino in težo, obsege bicepsov, stegen, zapestij in drugih delov telesa, najbolj inovativne in cenjene v svetu pa so letalne obleke, ki jih šivajo v škofjeloškem podjetju Phoenix Fly v Vincarjah. Začetki podjetja hrvaškega lastnika Roberta Pečnika segajo v devetdeseta leta, ko so kot prvi na trgu ponudili tovrstne obleke v komercialne namene. V svetu se z njimi ukvarjajo le še v Vietnamu in ZDA.
»Danes razvijamo in proizvajamo najsodobnejše visoko zmogljive obleke za skoke s padalom in človeško letenje ter delujemo kot ambasadorji in izkušeni trenerji, ki padalce učimo vseh potrebnih veščin in znanja za varno ukvarjanje s to dejavnostjo,« pojasni Edo Senica, direktor omenjenega podjetja, v katerem je sedem zaposlenih. Največ oblek, ki so sešite iz več kot 200 različno velikih kosov in materialov, prodajo po Evropi (na Norveškem, v Švici, Italiji in Avstriji) ter v Avstraliji in ZDA. Njihova cena je odvisna od modela in znaša od 600 do 2500 evrov, na mesec sešijejo približno 45 oblek.
»Delo v našem podjetju je zelo specifično. Zaposleni potrebujejo pol leta, da se naučijo šivati obleke za letenje, potrebni sta neizmerna preciznost in potrpežljivost, zato sem prepričan, da imamo najboljše rezače in šivilje na svetu. Zelo sem ponosen nanje in me veseli, da smo z vsemi v odličnih odnosih,« je zadovoljen sogovornik, ki kot inovator največ idej dobi na terenu – med hojo v hrib in skokom v dolino.
Kot računalnik, ki neprenehoma preračunava
Da se njun oče ukvarja z nečim zelo eksotičnim, sta Edova otroka spoznala šele v vrtcu, ko vzgojiteljica ni verjela njegovi hčerki, da oče rad leti s hriba v letalni obleki, in jo je celo oštela, češ da ni lepo lagati. Dan kasneje, ko je letečega Eda zagledala po televiziji, se je vzgojiteljica za svojo zmoto seveda opravičila in se od srca nasmejala, čeprav je bila še vedno precej začudena.
»Naš šport privlači nekoliko drugačne tipe ljudi, ekscentrične like, tiste, ki nimajo radi omejitev in ljubijo svobodo. Morda so med njimi tudi čudaki in nagnjeni k izpostavljenosti nevarnostim, a sam sem pri letenju oziroma padalstvu vselej zbran in previden,« je jasen Edo Senica. O tem, da se je lani v naši državi eden od padalcev smrtno ponesrečil, nerad govori.
Vas zanima, o čem pravzaprav razmišlja med približno minuto in pol dolgim letom s previsne stene? »O ničemer. Gre za osredotočenost na letenje. Sem kot računalnik, ki neprenehoma preračunava, ali imam dovolj višine in hitrosti, ali bom zmogel čez greben, ali moram prej zaviti, ali imam prostor, da odvijem, če sem narobe preračunal situacijo … Pravzaprav mislim le na to, da ne bi česa zafrknil,« je njegov odgovor.
