Reportaža med gorjani: Kar mal’ bolní smo, ko mor’mo u Lublano u ta džumbus

Štiri mesece ne vidijo sonca, pa niso slabe volje

Otroški živžav se razlega tudi iz domov solčavskih gorjanov. Županja Solčave Katarina Prelesnik je na to ponosna. »Ljudje se k nam priseljujejo. Zelo sem vesela, ko me pokličejo mladi, ki bi se radi naselili tukaj in začeli kakšno dejavnost. Smo odmaknjeni od mestnih središč, zato potrebujemo več energije, da pridemo do nečesa, kar je Ljubljančanu samoumevno. Sliši se smešno – bankomati so v Ljubljani za vsakim vogalom, mi pa smo morali lani prispevati denar za to, da nam ni Nova Ljubljanska banka ukinila edinega bankomata v občini. Tudi pojmovanje razdalj je povsem drugačno. Solčavanu do Celja ali Ljubljane ni daleč, v obratni smeri pa je dostikrat predaleč,« poudari Prelesnikova, ki vodi občino s prelestnimi pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke.

Ti vršaci nižje ležečim predelom med Solčavo in Logarsko dolino sonce sicer »ugasnejo« že okoli 17. ure, pozimi jim ga za tri, štiri mesece sploh ne »prižgejo«, a zaradi tega po besedah Katarine Prelesnik domačini niso prav nič slabe volje. »Ker smo prikrajšani za sonce, moramo imeti več druge energije, znamo pa ceniti prekrasno naravo, ki nas obdaja,« pravi dobrovoljna županja in nadaljuje: »Sem šla k zdravnici, pa mi je rekla: zaradi pomanjkanja sonca vsem Solčavanom priporočam uživanje vitamina D.« Sicer pa utegne biti na Solčavskem križ tudi z zdravstveno oskrbo. »Najbližji zdravnik je v Lučah, ki so iz središča Solčave oddaljene sedem kilometrov. To še gre, hudo pa bo, če nam bodo leta 2019 v Nazarjah ukinili nujno medicinsko pomoč in bo treba v Velenje 50 kilometrov daleč. Z najvišje kmetije je to poldrugo uro vožnje,« odločevalce opozarja županja.

Na državni ravni je samo v zadnjih treh letih ugasnilo 2314 kmetij ali 2,1 na dan, na Solčavskem nobena že desetletja, čeprav jih je več kot polovica (27) nad tisoč metri nadmorske višine. Svoje nižje ležeče kolegice krepko prekašajo tudi po velikosti: solčavska kmetija v povprečju obsega 130 hektarjev, medtem ko je državno povprečje pičlih 6,8 hektarja. Čeprav je Solčava z le 521 prebivalci ena naših najbolj miniaturnih občin, se lahko pohvali še z nekaj rekordi. Izletniška kmetija Bukovc pod Raduho je s 1327 metri najvišja kmetija v Sloveniji, Klemen Matk pa s 700 hektarji površin eden največjih kmetov, saj je med drugim lastnik 2203 metre visoke Mrzle gore. Od nje sicer nima koristi, ker gozd tako visoko ne raste, gamsov, vrednih med 800 in 2000 evri, pa na svoji gori ne sme loviti, saj mu država ne podeli lovne pravice. Da bi bila mera polna, mu je vlada pred štirimi leti, ko jo je vodila Alenka Bratušek, poskušala za strmo in težko dostopno skalovje zaračunati nepremičninski davek, a se je s tem projektom tako zaletela in zapletla, da tega davka Slovenija še danes nima. Šli smo preverit, ali je Klemen Matk vmes svojo mogočno goro nemara prodal.

Gore ne da

»Kje pa, srce tega ne dovoli,« odgovori in vrne z nasprotnim vprašanjem: »Kaj je boljše, da je gora od kmeta, države, škofa ali kakšne korporacije? Domačin drugače gleda na naravo kot korporacija, ki se lahko spomni, da bo na gori naredila vrtino, črpala vodo in jo izvažala v Afriko. Meni pa se zdi greh, da bi vodo prodajal. Če iz nje narediš pir, je druga reč, zato ves čas gruntam, da bi imel mini pivovarno,« načrte razkriva Klemen Matk, ki mu idej nikoli ne zmanjka, pridnih rok družinskih članov, da jih uresničujejo, pa tudi ne. Pri Matkovih na 1165 metrih nad morjem in nad Matkovim kotom namreč živi devet ljudi. Pri hiši je pet otrok, starih od 3 do 13 let, vsi so fantje, poleg žene Janje na kmetiji pomagata Klemnova starša, zaposlenega imajo tudi pomočnika, ki je iz Celja. Med tednom spi na kmetiji, ob vikendih se vrača domov. »Z’lo fajn’ga pomočnika ’mamo. Vozi traktor, z lesom zna delati, rad ima otroke…« s pohvalami ne skopari Klemen Matk.

Matkovi imajo 50 ovac, šest glav govedi, 16 koz, prašiče, dvajset čebeljih družin… Mleko predelajo v sir, meso v savinjski želodec, vse proizvode njihove ekološke kmetije pa pojedo gostje, saj so tudi turistična kmetija. Vse živali so avtohtonih slovenskih pasem – jezersko-solčavske ovce, krave cike, kranjska čebela, krškopoljski prašič. »To so stare slovenske pasme, ki so sicer manj produktivne, imamo pa jih zaradi tradicije in kulture, ne zaradi finančnega učinka,« nam pojasni Klemen Matk med sprehodom po strmih pašnikih, na robovih katerih koze in kozlički smukajo grmičevje.

Čiste vode, svežega zraka in samote ne bi zamenjali za civilizacijo

Slovenske kmetije v nižinah usihajo, na Solčavskem ostajajo trdne in velike, čeprav imajo neprimerno težje razmere za kmetovanje. Kako to?

»Navajeni smo tega. Gotovo se pozna vztrajnost preteklih rodov. Vse solčavske kmetije so podobno stare. Njihovi začetki segajo v leto 1426. Takšne tradicije nima nobena firma. Pred časom sva dala z ženo na popravilo sesalec, in ker nama ga niso vrnili, sva šla sama ponj, toda firme ni nikjer več. Nobene odgovornosti torej,« se čudi Klemen Matk, ki svojega življenja daleč od civilizacije nikakor ne bi zamenjal za mestno. »Zavedamo se kakovosti tukajšnjega okolja. Neprimerljivo je z mestnim. Imamo čisto vodo, svež zrak, samoto… Tega ne bi zamenjal. Prostovoljno že ne. Če moram v Ljubljano, se veselim čimprejšnje vrnitve. Že to mi je odveč, če mi ženske telefonirajo, da moram v trgovino,« pravi 48-letni inženir kmetijstva Klemen Matk.

Enako kot on je na gorsko okolje navezana tudi žena Janja, čeprav se je tja primožila z zelo majhne ravninske kmetije. »Iz Celja sem se vsak dan vozila v službo v Ljubljano. Popolnoma druga scena je bila, vendar civilizacije prav nič ne pogrešam. Ne bi zamenjala. Težava je samo ta, da je od tukaj vse daleč in da je življenje zaradi tega dražje. Karkoli hočeš urediti, moraš najmanj 85 kilometrov daleč do prvega večjega mesta,« pove Janja.

Tudi Matkovi najmlajši gorjani so na visokogorski kmetiji videti zelo zadovoljni. Kaj pa šola? Do petega razreda jo obiskujejo v Solčavi, naprej v Lučah. Ker je po kmetijah kar nekaj otrok, praviloma trije do štirje, ponje na dvorišče pride kombi, medtem ko je Klemen, ko je bil osnovnošolec, pozimi stanoval v internatu v Solčavi. Internat je imel dve sobi – eno za punce in drugo za fante. Solčavska šola je sicer nova, vendar nima telovadnice, zato otroke dvakrat na teden vozijo telovadit v Luče. »Šolski prevozi so kar strošek, toda za otroke je treba najti denar,« poudari županja Solčave.

Ko bi nas vsaj država pr’ mah pustila

Klemen Matk se poleg tega, da kmetuje in da je spreten pri izdelavi lesenih izdelkov, tudi umetniško udejstvuje. Poje pri oktetu Žetev, ki je imel nedavno koncert v Lučah. Dirigent je predlagal, da bi peli vojaške pesmi, vendar so se pevci uprli in raje odpeli pivske. »Vojaške lahko razdvajajo, pivske pa združujejo,« nam je spremembo načrta pojasnil Klemen Matk, ki rad poprime tudi za citre. Skrbno jih ima shranjene v kovčku na kmečki peči. Pove, da se je učil tudi solo petja in da citre igra že vrsto let. Včasih je to počel na porokah, v hotelih, danes igra le še gostom in ženi, ki mu rada prisluhne. »Lahko tudi vam zdaj eno zašpilam,« se je ponudil Klemen in rečeno je bilo takoj tudi storjeno.

Imajo gorjani kakšne posebne želje? »Ko bi nas vsaj država pr’ mah pustila. Stabilno kmetijsko politiko potrebujemo, zdaj pa se nenehno nekaj spreminja. To nas najbolj jezi,« odvrne gospodar Matkovine, ki na 1165 metrih na primer ne more uveljavljati kmetijskega ukrepa glede dobrobiti živali, saj bi morale biti v tem primeru živali na prostem 180 dni v letu. »V visokogorju to ni mogoče, ker je sedem mesecev zima,« pojasni Klemen Matk. Želi si tudi, da bi imeli kmetje v Sloveniji po zgledu minimalne plače določene minimalne cene kmetijskih proizvodov, kajti: »S cenami nas stiskajo povsod: pri živini, krompirju, mleku, lesu…« Da bi to dosegli, bi moral biti po Matkovem prepričanju volilni sistem naravnan tako, da bi imelo podeželje v parlamentu premoč nad mesti.

Želodec »Z’dežele« na silo pojedli

Od Matkovih smo se po solčavski panoramski cesti, ki je prava paša za oči, odpeljali do izletniške kmetije Jelke in Viljema Ošepa, ki se ji po domače reče Bukovc oziroma Bukovnik. Na facebooku smo prebrali: »Či nabo kerga u bajti smo na nivah.« No, tako Jelka kot Viljem sta nas pričakala v »bajti«. Ste kaj važni, ker ste gospodar najvišje kmetije in na preostalo Slovenijo gledate zviška? »U, kok rajš’ bi bil malo nižje,« odvrne Viljem. Pravi, da je poleti lepo biti v planini, pozimi, ko je dva metra snega, pa ni tako prijetno. Ko so bili otroci majhni (Ošepova imata hčerko in dva sinova), je skoraj vsako leto pobelilo že 1. septembra, torej na prvi šolski dan, zadnja leta sneži precej pozneje. Viljem je prepričan, da je nižinskim kmetom bolje kot gorjanom, ki lahko njivo zorjejo le s pomočjo jeklene žice, tako strmo je pri njih. Stroji za gorsko kmetovanje so dražji kot za nižinsko, saj morajo biti močnejši. »Tukaj moramo obdelati vsak košček zemlje, da preživimo, zato ne razumem ravninskih kmetov, ki pustijo, da se jim zemlja zarašča,« je kritičen Viljem in s prstom pokaže na sosednji gozd, ki ga je država v denacionalizacijskem postopku vrnila Cerkvi. »Tam so pa škofje. Med kmete bi morali razdeliti ta gozd, ne pa ga dati Cerkvi,« meni.

Ošepova kmetija je velika 66 hektarjev, torej je na Solčavskem med manjšimi. Od tega je 40 hektarjev gozda, ki je v teh krajih glavni vir preživljanja. Nekaj denarja v hiši pustijo tudi turisti, saj pri Bukovcu slovijo predvsem po odlični skuti, ponosni so tudi na svoj savinjski želodec, do katerega pa je dolga pot. Pujsa namreč zakoljejo novembra, mase naredijo približno 400 kilogramov, mesnina pa je za uživanje godna šele aprila. Savinjski želodec proizvajajo tudi Celjske mesnine, znane po sloganu Z’dežele. Pa je njihov želodec res kot z dežele? »Enkrat smo ga kupili in ga na silo pojedli. Nikoli več nismo tega ponovili,« je priznala Jelka in možu navrgla: »Si povedal, da smo že teden dni brez televizijskega signala in interneta?« Televizija je pri Ošepovih, ki imajo do najbližjega soseda pol ure hoda, pomembna družba, zato je razumljivo, da nad Siolovo brezbrižnostjo ob njihovih številnih moledovanjih, naj jim okvaro vendarle odpravijo, niso navdušeni. »Operaterja bomo zamenjali, saj se to ni zgodilo prvič. Vsakič, ko udari strela, ostanemo brez povezave, na prošnje pa se ne odzivajo,« je razočaran Viljem, pohvali pa Pošto Slovenije. »U, ta je pa super. To, da nam zadnja leta pošto prinašajo na dom, so svetovno naredili. Prej smo morali ponjo v Solčavo.«

Za kruhom zbežali v dolino

Če bi na najvišji slovenski kmetiji potrebovali reševalno vozilo, bi to poleti do njih potrebovalo dobro uro, pozimi seveda še precej več. »Težav z zdravjem ne sme biti. Prisiljeni smo biti zdravi,« se pošali gospodar. Tudi pot do šole z Bukovnikove kmetije ni niti lahka niti kratka. Viljem je v 12 kilometrov oddaljeno Solčavo hodil še peš (uro in pol navzdol ter dve uri in pol navzgor), njegove tri otroke je vozil že šolski kombi. Bi se 56-letni Viljem Ošep preselil v dolino, če bi imel to možnost? »Glede na moj EMŠO zdaj težko, če bi bil star 20 let, pa takoj, ker vem, koliko sem tukaj pretrpel. Država ne pomaga rada, vzame pa. Tudi če bi bili 5000 metrov visoko, bi nas našli s položnicami.«

So pa v dolino zbežali prebivalci najvišje ležečih slovenskih vasi pod Ratitovcem v občini Železniki. V Torki so bile včasih tri hišne številke, zdaj so tam dve lepo obnovljeni kmetiji in en vikend, stalnih prebivalcev pa ni. Ena od kmetij je Gartnerjeva. Najstarejši sin Roman Gartner nam je takole pojasnil razloge za opustele vasi pod Ratitovcem »Prazniti so se začele v 60. letih prejšnjega stoletja, ko se je v dolini začela industrializacija. Na Torki so nazadnje stalno živeli moji stari starši, naša družina je že živela nekoliko nižje v Sorici, na Torko smo hodili samo delat. Toda to lahko počneš kratek čas. Otroci morajo živeti tam, da lahko prevzamejo kmetijo.«

Roman Gartner razloge za to, da je Torka prazna, pripisuje tudi zgodovinskim dejstvom. »Kolonizacija v Davči je bila zaključena v 17. stoletju, zato so se kmetije manj delile kot v vaseh pod Ratitovcem, kjer so bile kmetije prej naseljene. Razlika je tudi ta, da so v Davči posamezni zaselki in samotne kmetije, omenjeni kraji pa so gručaste vasice, ki so nastajale drugače. Če od tam odide kovač ali učitelj, na primer, se začne gručasta vas podirati. V 60. letih so v Zabrdu zaprli tudi šolo, v kateri je bila zadnja učiteljica moja mama,« nam je povedal Roman.

Tudi »šihtnerja« ni več

Matej Pintar, predsednik Krajevne skupnosti Sorica, pod okrilje katere spada šest vasi, ponosno pove, da v šoli v Zabrdu že nekaj časa stalno živi ugledni organist in velik ljubitelj narave Tone Potočnik, da je v isti vasi začel kmetovati mlad kmet in da se bo predvidoma prihodnje leto v sosednji vasi Zgornje Danje z družino nastanil njegov brat. Življenje se torej s polžjo hitrostjo vrača v te osamele in od boga pozabljene vasice. Čeprav v Sorici, ki je na višini nekaj čez 800 metrov, živi tristo ljudi, pa to ni dovolj, da bi imeli v kraju vsaj trgovino, kaj šele, da bi do njih vozil avtobus. Za nameček jim Pošta Slovenije grozi z zaprtjem poštnega urada. Sorica, ki se turistično hitro razvija, z javnim prevozom ni dostopna, avtobus »šihtner«, ki je ljudi vozil na delo v Železnike, namreč že 15 let ne vozi več.

»Ko sem jaz hodil v šolo, je bil poln, še prej, pred 25 leti, pa nabito poln. Ljudje, ki so želeli iz Sorice v Železnike, so zato na avtobus vstopili pol ure prej, na njegovi poti v Spodnje Danje, kajti ko se je vračal skozi Sorico, je bilo težko dobiti prosti sedež,« pove Matej Pintar, ki spada med mlajše prebivalce Sorice. V službo se vsak dan vozi v slabo uro oddaljen Kranj, o tem, da bi se preselil tja, pa ne razmišlja. »Sorica mi je všeč. Ne bi šel živet v mesto.«

Ni denarja, s katerim bi me spravili v Ljubljano

Na življenje v mestu ne pomisli tudi 34-letni Andrej Jensterle, ki z ženo in dvema otrokoma živi na stohektarski kmetiji 923 metrov nad morjem, v vasici Podporezen, ki je prav tako del krajevne skupnosti Sorica, leži pa na meji med občinama Železniki in Tolmin. V kraju je šest hiš, a le tri so naseljene. »Naravo, čisto okolje in dokaj zdrave odnose med sosedi nam lahko zavidajo tisti, ki živijo v mestih,« je prepričan Andrej, ki mu življenje v samoti prija, ko si družina zaželi gneče, pa gredo na morje.

»Ni denarja, s katerim bi me spravili na primer v Ljubljano. Tukaj sem sam svoj šef. Treba se je sicer boriti, 24 ur na dan in sedem dni v tednu moraš biti z glavo pri stvari, da nekaj let vnaprej načrtuješ, kaj boš počel, v kaj investiral. Ceste so v redu, zato smo v uri in pol v Ljubljani, če kaj potrebujemo, je do Škofje Loke, kjer imamo zdravnika, 40 minut vožnje. Banka je spletna, pošto nam nosijo domov, tudi paket, če ga naročiš, ti dostavijo enako kot drugod po Sloveniji, pozimi pa so naše ceste najbrž prej splužene kot v dolini, saj jih sami čistimo,« razloge, zakaj je gorjan, niza Andrej Jensterle, ki med domačini velja za zelo marljivega in vztrajnega mladeniča.

Medtem ko žena dela v Domelu v Škofji Loki, sam večino delovnega čas prebije v gozdovih, ki jih je letos v večji meri kot doslej napadel lubadar. Lastnih gozdov ima 92 hektarjev, opravlja tudi storitve sečnje in spravila za druge lastnike. Na leto poseka okoli 1600 kubikov lesa, od tega 400 do 500 kubikov svojega. »Dela je dovolj. Do smrti sem preskrbljen. Če je to kriza, naj kar traja,« se pošali garač Andrej in prizna, da gre skoraj ves les iz njihove doline v Avstrijo. »Avstrijci so boljši kupci. Dobro plačajo in so redni plačniki. Ne vem, komu se lahko zahvalimo, da jih imamo, kajti brez njih bi se ti kraji, ki živijo od prodaje lesa, še bolj spraznili, saj ne bi imeli kam z njim. Politikov so polna usta, kako je treba les predelati doma, a ga nima kdo. Naj se kloniram in zgradim še žago?« se sprašuje Jensterle.

Davča – vas, polna otrok

V bližini Podporezna je Davča, ki se v nasprotju s sosednjimi vasmi polni, saj so družine zelo številne. Rekorderja sta Klementina in Roman Gartner. Imata kar dvanajst otrok, za katere bosta morala pred začetkom novega šolskega leta kupiti približno 250 zvezkov ter za šolske potrebščine in avtobusne vozovnice (brez torb in peresnic) odšteti od 3000 do 4000 evrov. Pravita, da je šola postala potratna in da njihova številna družina le s težavo zmore vse stroške bodisi za otroke, ki hodijo v podružnično šolo v Davči (vseh učencev v Davči je bilo letos 17), bodisi za tiste (od 5. razreda naprej), ki so v Železnikih. »Skoraj ni tedna, da jih kam ne peljejo. Šola ima vedno pred očmi enega otroka, mi pa imamo tri samo v Davči, in če jih vse peljejo v opero v Ljubljano, za izlet, ki posameznega otroka stane 18 evrov, plačamo skoraj 60 evrov,« sta nam potožila Gartnerjeva.

Klementina je v Davči domačinka, Roman se je na njeno domačijo priženil pred dvajsetimi leti. Kmetujeta na 850 metrih nadmorske višine, imajo 57 hektarjev gozda in še enajst hektarjev kmetijskih površin. Ker kruha od lesa ni dovolj, Roman vsak dan hodi v službo, je namreč revirni gozdar. Gartnerjevih prav nič ne moti, da živijo daleč od civilizacije, velikih mest, trgovin… Do prve naseljene hiše so trije kilometri, do Bohinja z avtom potrebujejo 40 minut, do Ljubljane približno poldrugo uro, otroke pred hišo pobere šolski kombi in jih odpelje v podružnično šolo v Davčo, od petega razreda naprej pa v Železnike. Hribovskega okolja kljub temu nikakor ne bi zamenjali za mestno.

»Saj nam ni n’č hud’ga. Dobre pol ure, pa si v Lok’ (v Škofji Loki, op. p.). Ne bi šla od tukaj. Kar umrem, da bi morala biti v mestu ali nekje v strnjenem naselju,« je slikovita Klementina. Na vprašanje, katera je glavna prednost življenja v hribih, izstreli: »Mir! Predvsem to. Kar mal’ bolní smo, ko mor’mo u Lublano u ta džumbus. Veliko rajš’ gremo v hribe kot na morje.« Ker je Gartnerjevih za majhen avtobus, morajo, ko gredo kam na izlet, denimo na kopanje v Bohinjsko jezero, na pot s kombijem in še z osebnim avtomobilom. Asfaltirano cesto do hiše so jim šele pred desetimi leti prinesle hude poplave, ki so prizadele občino Železniki. »Prej je bil tukaj kozji makadam,« pripomni Klementina.

Bljek, kako zanič je burger

Pri Gartnerjevih je, kot rečeno, dvanajst otrok, starih od 4,5 do 20 let, imajo tudi troje dvojčic. Po zagotovilih staršev so vsi zelo pridni, tako pri delu kot v šoli. Ker si smučanja v bližnjem Cerknem ali na Soriški planini ne morejo privoščiti, imajo pri hiši svojo vlečnico. Prav vsi znajo smučati, namesto teptalnega stroja pa progo steptajo z lastnimi nogami. Ko bosta Klementina in Roman opremila podstrešne prostore, bodo imeli vsak svojo sobo. Pogosto se vsi zberejo v eni in prirejajo filmske večere. »Gledajo filme, jedo kokice, čips in kokakolo, hi-hi-hi pa včasih slišiš še opolnoči,« pripomni Klementina, ki je bila do rojstva 11. otroka kuharica v domu starejših občanov na Petrovem Brdu, od takrat je doma gospodinja.

Dela ji seveda ne zmanjka, saj mora skuhati kosilo za 15 ljudi (če najstarejša hči pripelje svojega fanta), skoraj vsak dan speče dva hlebca kruha, prideluje zelenjavo… Med našim obiskom so bili v kuhinji kozarci, napolnjeni s stročjim fižolom. »Po dvesto jih vložim na leto, saj jih gre za eno južino za solato od štiri do pet,« pojasni Klementina. V trgovino mora z nakupovalnim vozičkom, kajti v košaro ne spravi vsega, kar potrebuje. »Včasih me kar debelo gledajo, ko kupim 15 beder. To je pri nas za en obrok.«

Kaj pa McDonald’s, najbolj priljubljeno zatočišče mestnih otrok, zanima tudi Gartnerjevo mladež? »Kje pa. Z Romanom sva bila pred leti v Švici. Nisva vedela, kaj bi, pa sva zavila v McDonald’s. Komaj sva pojedla tisti burger. Bljek, kako je bil zanič. Ne vem, kako lahko ljudje to jedo. Tudi naši otroci si ga ne zaželijo. Ko gredo s prijatelji v Mc Donald’s, sami ne jedo, ker jim tam hrana ni všeč.« Pri Gartnerjevih je pestro tudi, ko izbruhne kakšna nalezljiva bolezen. Ko so imeli v hiši prvič norice, so jih imeli dva meseca. Osem otrok je zbolelo, najmlajši celo dvakrat. »Ko smo živeli še v stari hiši, so včasih bruhali in driskali. To je bila veselica v sobah s pogradom na tri nadstropja!« se smeje spominja Klementina.

Mnogi solčavski kmetje, ki živijo nad tisoč metri, se ukvarjajo tudi s turizmom, na območju Železnikov je ta še v povojih. Gartnerjeve obdaja prekrasna narava. Turistične kmetije ne bi imeli? »Turizem imamo za lastne potrebe. Naša hiša je vedno polna, postelje pa vse leto stoodstotno zasedene. Takšnega turizma nima nihče,« se pošali Roman.