Radio Kričač, ilegalna radijska postaja Osvobodilne Fronte, je Ljubljančanom, Slovencem in svetu z eno besedo sporočala: Upor! Oddajnik Radia Kričač je začel nastajati v seminarju tehnične fakultete v Ljubljani, dokončan pa je bil ob sodelovanju Rada Luznarja v stanovanju Rudolfa Berceta v Muzejski ulici (danes Valvasorjeva 1). Ob partizanskem tisku je bil Kričač pomembno sredstvo ilegalnega in partizanskega informiranja in propagande. Poleg Milana Osredkarja, ki je bil ključna oseba tehnične in izvedbene skupine, so bili v skupini še Milko Goršič, Drago Hartner - Hari, Miloš Frelih, Vida Jelka Tom - Lasič, Jaka in Rado Jančar Berce in še 29 ilegalnih sodelavk in sodelavcev, ki pa za delo in naloge drugih niso vedeli. V uredniškem delu Radia Kričač pa so delovali Fran Albreht in njegova žena Vera, Rudolf Kobilica, Miro Jeršič, Jože Dolenc ter Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, ki je uredništvo tudi vodil.
Iz omare se je slišala himna Naprej, zastave slave
Najverjetnejši datum prvega oddajanja Radia Kričač je 17. november 1941. Ne da bi družina vedela, se je oddajalo iz družinske hiše Milana Osredkarja na Vilharjevi ulici 2. Z žepno uro, gramofonom, ploščo Naprej, zastave slave ter v uredništvu pripravljenimi besedili je Milan oddajal iz ene od omar. Ker je bila omara polna oblek, je njegov glas zadušilo, tako da ga ni bilo slišati drugače kot po radiu. V zgodovinskih dokumentih so zapisane tudi besede Osredkarja, legendarnega bralca na Radiu Kričač: »Po himni sem vedno rekel: 'Slovenci poslušajte! Govori OF!' In to sem ponovil vsaj še dvakrat.« Besedila oddaj niso ohranjena, so pa ostali italijanski prevodi vsaj dvajsetih oddaj. Prve oddaje se je za 12. številko revije Borec z nekoliko drugačnega zornega kota spominjala tudi Vida Jelka Tom - Lasič: »Prve oddaje nisem slišala, niti vedela nisem zanjo, a sem morala zaradi nje, čeprav po golem naključju, prvič v zapor. Italijani so namreč po oddaji pridrli na elektro fakulteto in aretirali trideset študentov, ki so bili v seminarju ali na predavanju.« Kričač je oddajal trikrat na teden, vedno okoli 20. ure in vedno z druge lokacije.
Ekipa Kričača se je že zelo hitro znašla v težavah, saj je italijanski okupator začel izvajati racije in blokade mestnih predelov. Nikoli niso vedeli, kateri del mesta bo blokiran in ali se bodo z aktovkami prebili mimo straž, ne da bi italijanski vojaki našli oddajnik. »Ko sem prenašala ta tovor prvi, drugič, tretjič, se mi je zdelo, da je moja torba prozorna, da lahko vsako nepoklicano oko – in teh je bilo takrat na cesti mnogo – vidi, da nosim oddajnik, da nosim tako iskanega Kričača,« se je spominjala Lasičeva, ki se je februarja 1942 priključila Kričaču. »Kadar je bilo posebno nevarno, sem strpala Kričača v torbo v mreže med krompir, čebulo ali drugo zelenjavo, tako da res nisem vzbujala pozornosti.«
Besedila preveril politbiro CK KPS
Ena od oddaj je potekala tudi v Gubčevi ulici 18, na podstrešju pri Juliju Šemrlu. Za to priložnost je sam pripravil »studio«, ki ga je zbil z deskami. Zaboju, ki je meril 170 centimetrov v dolžino in 90 centimetrov v širino, je izdelal še vrata. Tik pred oddajanjem je Lasičeva s strehe odstranila dva strešnika in skozi odprtino začela opazovati okolico. Kljub poostreni italijanski patrulji so oddajo srečno pripeljali do konca. Po oddajnik, ki ga je Šemrl skril v kleti pod premog, pa se je vrnila šele naslednji dan.
Radio Kričač je bil svojevrsten fenomen ne samo pri nas, ampak v vsej takratni okupirani Evropi. Edvard Kardelj je v pismu 29. marca 1942 generalnemu sekretarju KPJ Josipu Brozu Titu med drugim poročal: »Naši imajo v samem mestu majhno oddajno postajo, ki se sliši v glavnem v Ljubljani. (Nekateri trdijo, da so jo čuli v Zagrebu in celo v Beogradu). Že pet mesecev ima trikrat na teden po 15 minut propagandistične emisije.« Obstaja pa tudi legenda, da se je Kričač slišal celo v Afriki.
Z vsebino oddaj so bolj kljubovali okupatorju kot pa informirali. Sodelavci Kričača so v svojih oddajah dvigovali moralo, spodbujali ljudi k razmisleku in dejanjem upora, vlivali pogum in željo po boju, kar vse je bila tudi srčika vseh sporočil izvršnega odbora OF. Zanikali so tudi vse vznemirljive in siceršnje novice, ki so jih trosili tuji in domači sovražniki. »Če je naša pisarija za našega Kričača količkaj pripomogla k temu, da je ostal borbeni duh Ljubljane živ in boder, je bila to nam vsem najlepša nagrada za naše tvegano delo in trud,« je med drugim zapisal Fran Albreht, ki je sodeloval v uredništvu, in dodal, da je bilo besedilo radijskega programa vedno pregledano tudi s strani vsaj enega od članov politbiroja CK KPS.
7. februarja 1942, na predvečer Prešernove smrti, so pripravili enourno kulturno oddajo z govorom Prežihovega Voranca, recitacijami in glasbo. Oddaja, ki se je oddajala iz stanovanja v Stari Ljubljani, v hiši na Rebri 7, je bila tokrat izjemoma v nedeljo. Oddajo so končali s pesmijo Hej, Slovani. V virih zasledimo, da je bil to prvi kulturno-umetniški program v okupirani Evropi med drugo svetovno vojno.
Tehnična skupina Kričača je, kot opisujejo v ZZB NOB Ljubljana, takrat delala na Radiu Ljubljana, ki je bil sicer v rokah italijanskih oblasti. Pa vendar je zaposlenim uspelo vsa prizadevanja okupatorja, da bi odkril Kričača, speljati na napačno sled. Italijani so oddajnik Kričača iskali z najsodobnejšimi aparati, a zaman. Kričača niso nikoli odkrili. Zadnja oddaja je bila v nedeljo, 4. aprila 1942, ko je začela veljati okupatorjeva uredba, da morajo vsi lastniki radijskih sprejemnikov te oddati in s streh odstraniti tudi antene.
Kot nam je povedala Meta Verbič, podpredsednica mestnega odbora ZZZ NOB Ljubljana, žal ni več živ noben član Kričačeve ekipe, kljub temu pa želijo ohraniti spomin o njegovem fenomenu in pomenu v okupirani Evropi.
