Prizorišče L56, ki je z arhitekturno preobrazbo nastalo v nekdanjih prostorih Litostrojske črpalke iz 60. let prejšnjega stoletja, se je v zadnjih dobrih dveh letih na ljubljanski sceni in širše uveljavilo kot raznovrstni prireditveni prostor. V njem so se že zgodile gledališke predstave Mestnega gledališča Ljubljana, koncerti Dubioze kolektiva, Magnifica, muzikal Povodni mož, oglaševalski festival SOF, TEDx in različni korporativni dogodki, pa tudi poroka kuharske mojstrice Ane Roš. Velika prenovljena nekdanja industrijska hala, za katero sta arhitekta Anja Vidic in Jure Grohar decembra na Balkanskem bienalu v kategoriji interier prejela prvo nagrado, je bila ob izteku leta tudi prizorišče 30. obletnice ustvarjanja elektronske glasbe DJ Umeka. »Prizorišče je gostilo že toliko različnih dogodkov, da so se s prostorom poistovetila že zelo različna občinstva,« o umestitvi dvorane v širšo zavest pravi direktorica prodaje v L56 Ana Božič. Pri čemer je zanimiva zgodba, ki spremlja revitalizacijo tega nekdanjega industrijskega prostora, ki je lahko vse od koncertne do gledališke dvorane, prostor zasebne zabave, festivala, kongresa, galerija ali kaj tretjega.
Od informatike do umetnosti in gastronomije
Kot pripoveduje direktor družbe L56 in predsednik uprave družbe za upravljanje Alterna Intertrade, ki je lastnik prostorov, Miran Boštic, so kompleks, ki se razteza na 10.000 kvadratnih metrih, »kupili v času, ko smo konsolidirali naša IT-podjetja in so bila tu lahko vsa na enem mestu. Ko smo nato v zadnjih letih prodali grozd treh podjetij in se prenehali ukvarjati z informatiko, so na plan prišle druge dejavnosti. Te, ki so me zanimale že sicer, kar so umetnost, glasba in gastronomija.« Prvo seme v tej smeri so zasadili, ko so na Litostrojski 56, kar je bilo še v času, ko so bili v kompleksu pisarniško-skladiščni IT-prostori, odprli okrepčevalnico. Za potrebe podjetij je tako nastal bistro Boschtiz, ki pa je prerasel »interno« občinstvo in v industrijsko cono z novo vsebino začel privabljati ljudi. V kompleksu je zatem nastal še vadbeni prostor, vrata je odprl tudi arhitekturni studio Anje Vidic ter Jureta Groharja, ki sta v bistvu hišna arhitekta, saj sta na Litostrojski 56 zasnovala tako interier okrepčevalnice Boschtiz kot športnega centra in pisarniškega dela. Pika na i pri revitalizaciji nekdanjih industrijskih prostorov z arhitekturnimi intervencijami in vnašanjem novih vsebin, predvsem s področja kulturnih in kreativnih industrij – kar je koncept, ki je domač marsikateri evropski prestolnici – pa je bil nastanek dvorane L56. Ta je, kot pojasnjuje Boštic, nastala z idejo o »industrijskih Križankah, da torej dober program prenesemo v industrijsko cono«. Dvorana, ki sta jo, kot že omenjeno, prav tako zasnovala arhitekta Vidic in Grohar, se je v prvem obdobju svojega obstoja usidrala v prireditveno krajino, pri čemer bo kot L56 delovala še do maja, ko bodo sedanje prizorišče zamrznili in bo v njem v času prenove matičnih prostorov domovalo SNG Drama Ljubljana.
Začasna Drama v
industrijski coni
V naslednjih mesecih bo tako na več kot 4200 kvadratnih metrih na Litostrojski 56 v različnih fazah nastala začasna ljubljanska Drama. Najprej bodo preuredili dva skladiščna prostora, v enem bo Mala Drama in v drugem vadbena odra, čemur bodo nato od maja do konca avgusta sledila dela v obstoječi hali L56, kamor bodo umestili osrednjo gledališko dvorano z zaodrjem, vhodno avlo in barom za obiskovalce, medtem ko bo pisarniški del naselil obstoječe tovrstne prostore v kompleksu. »Naš glavni napor pri snovanju projekta nadomestne Drame je bil, kako v obstoječem objektu uskladiti križanje javnih in zasebnih prostorov na način, da celotna logistika gledališča deluje. Kar nato spremljajo tudi akustične in druge zahteve,« pojasnjuje Anja Vidic. Priprava prostorov za gledališko hišo, ki je na strani lastnika, torej podjetja Alterna Intertrade, bo po besedah Mirana Boštica stala več kot milijonov evrov. Drama pa bo za prostore, ki jih je najela za obdobje od 1. junija 2024 do 31. avgusta 2027, plačevala 71.000 evrov bruto mesečne najemnine.
Vlaganja v projekt, kot pravi Anja Vidic, »kar velja tako za vzpostavitev L56 kot začasne gledališke hiše, pa ne nastajajo skozi komercialne oči, temveč je to za dušo investitorja«, ne nazadnje tudi kot kulturni kapital. »Dolgoročno nam bo začasno delovanje Drame pomagalo pri imidžu, saj bo prostor dobil pečat kulturno-umetniškega središča,« pojasnjuje Ana Božič. Poleg tega bodo v kompleksu vzpostavili dva nova prireditvena prostora, ki sta bila do zdaj skladišče.
»Vonj« Drame v
začasnih prostorih
Za čas svojega delovanja v L56 bo ljubljanska Drama tja prenesla tudi del notranje in tehnične opreme. Kot pravijo v SNG Drama Ljubljana, je predvideno, da v nadomestno gledališče preselijo »del opreme garderob umetniškega sektorja, opremo maskersko-frizerskega salona, krojačnic in rekvizitarne, del pisarniškega pohištva, računalniško opremo, obstoječe dvoranske stole (Mala Drama in Veliki oder), tribuno Male Drame, tehnično opremo odrov (kritja, zavese ipd.), svetlobno, tonsko in video opremo odrov«. Pri čemer še dodajajo: »Naša želja je, da tako obiskovalci kot zaposleni ne izgubijo stika z 'vonjem' stare Drame. Želimo jim na čim manj stresen način približati novi dvorani in nove delovne pogoje.« Veliki oder bo imel na Litostrojski 360 sedežev, v matični stavbi jih je 428, v nadomestni Mali Drami pa bo še naprej sto sedežev.
Čas po Drami v L56
Kakšna vsebina bo naselila L56, ko bo ljubljanska Drama zapustila industrijsko cono, ostaja odprto, a arhitekta imata to v mislih že zdaj, ko načrtujeta nastanek začasnega gledališča. Kar je sodobna trajnostna arhitekturna praksa, ki s snovanjem fleksibilnih prostorov zagotavlja njihovo dolgoročno uporabo. »Tako kot smo prostor za različne rabe zasnovali že na začetku, ga tudi pri snovanju za njegovo vmesno gledališko rabo hkrati snujemo tudi za njegove nadaljnje identitete,« pravi Anja Vidic. »Ves projekt je zasnovan tako, da bomo, ko se bo Drama izselila, poskusili čim več elementov ponovno uporabiti, kar pa ne, se demontira, kot denimo oder, in material preobrazi v neko drugo arhitekturo,« pojasnjuje Jure Grohar. Za infrastrukturne elemente, kot recimo stranišča in najrazličnejša nova stopnišča, ki bodo v prostoru ostala, »predvidevata, da jih postavljata na dovolj strateški način, da bodo lahko napajali ne samo gledališko, temveč tudi prihodnje rabe«, še dodaja Anja Vidic. Arhitekta pa sta tako ob projektu začasne Drame pripravila tudi nekaj scenarijev za prostor čez pet in deset let, ko bo v njem lahko ponovno nastajal kulturniški, lahko pisarniški ali gastronomski program. Prav ta fleksibilnost, ki omogoča začasne in različne rabe že obstoječih prostorov, s tem da se čim manj stvari zavrže, pa je po besedah Jureta Groharja drža, ki bi se na splošno morala uveljaviti v družbi, »če hočemo preživeti na tem planetu«. Poleg tega bo, še opozarja arhitekt, zanimivo spremljati, kako bo na industrijsko cono vplivalo dejstvo, da bodo s prihodom Drame v njej potekale kulturne oziroma centralne vsebine, s tem programom pa se mesto tako mentalno kot vsebinsko razširja.
