»To je eden največjih uspehov mandata,« je bil utemeljeno zadovoljen mariborski župan Saša Arsenovič, ko je javnosti razkril podrobnosti posla, na podlagi katerega bi mesto končno uspelo urediti razmere na osrednji tržnici na Vodnikovem trgu. Dobra dva meseca kasneje je Arsenovič spoznal, da se je veselil prezgodaj.
Zgodilo se je 31. januarja, dan po izredni seji mestnega sveta. Tistega petka bi morala Simona Lebar, direktorica in posredna lastnica podjetja Inversio Gradnje, priti v Maribor podpisat pogodbo. Mariborčani so jo čakali zaman. K njim je prišel le dopis odvetnika, da Lebarjeva odstopa od podpisa pogodbe, ker se županstvo ni držalo dogovora. Na občini so bili zaprepadeni. Dogovora namreč niso v ničemer kršili. Takšnega preobrata ni pričakoval nihče.
Stavbna pravica je bila izvirni greh
Zagate z mariborsko tržnico zaposlujejo že tretjega župana. Izvirni greh je bila odločitev župana Borisa Soviča, ki je gradnjo nove tržnice zagotovil s podelitvijo 50-letne stavbne pravice. Podjetje Konstruktor VGR je malomarno izpeljalo dogovorjeni posel, novogradnja je bila vse prej kot ponos mestu, celostni vtis pa je dodatno poslabšal mestni arhitekt župana Franca Kanglerja, ki je ploščad opremil s povsem nefunkcionalnimi trobentastimi dežniki.
Gospodarska kriza je pokopala Konstruktor, ki je pred propadom – s soglasjem župana Kanglerja – prodal stavbno pravico. Kupec Hypo Leasing je tudi zdrknil v krizo, tržnico je prenesel na svojo slabo banko Heto Asset Resolution. V Hypu je v tistem času delala Lebarjeva, bila je svetovalka za naložbe. V nakupu mariborske tržnice je prepoznala dober posel. Njeno podjetje je leta 2016 za dva milijona evrov kupilo stavbno pravico za poslopje na Vodnikovem trgu, h kateremu spada tudi podzemna garaža z 265 parkirnimi mesti.
Premožna Ljubljančanka, ki je za 1,4 milijona evrov kupila blejsko vilo Viktorija, je pričela dvigovati pritisk. Konec leta 2018 je odpovedala najemno pogodbo za mlečno-mesni paviljon. Podjetje Snaga, ki kot koncesionar upravlja z mariborskimi tržnicami, je moralo privoliti v 100-odstotno zvišanje najemnine.
Mestno vodstvo je najprej premlevalo možnost, da bi tržnico preselili drugam, saj s to lokacijo »mesto ni poročeno«. Potem je energijo preusmeril v sklenitev posla. Po mesecih pogajanj je Lebarjevo prepričal v podpis predpogodbe. Njej bi pripadala 2,5-milijonska kupnina, občina pa bi dobila priložnost celovito preobraziti in prenoviti osrednjo tržnico, parkirna hiša pod njo pa bi postala pomemben del v mozaiku celovite urbanistične preobrazbe Maribora.
Sladke skrbi so kmalu postale grenke
Arsenovič je uspel pravočasno – do konca januarja – izpeljati vse svoje pogodbene obveznosti. Med drugih je mestni svet moral soglašati z ustanovitvijo novega občinskega podjetja Mestne nepremičnine, ki je kupnino zagotovilo z najemom bančnega posojila pri Gorenjski banki. »Projekt je tako dobro pripravljen, da ne vidim težav,« je bil prepričan župan in dodal, da bodo Mestne nepremičnine imele s tržnico zgolj »sladke skrbi«. Motil se je. Odsihdob si prizadeva omehčati Lebarjevo, naj vendarle podpiše pogodbo in sprejme dogovorjeno kupnino. Zaplet je medtem prišel v javnost, o njem je v preteklih dneh obširno poročal Večer. Arsenovič (še) ni obupal. S podjetnico naj bi se ponovno sestal v prihodnjih dneh. Od projekta pod nobenim pogojem ne namerava odstopiti. Če ne bo šlo drugače, bo Maribor skušal priti do lastništva stavbne pravice po (dolgotrajni in negotovi) sodni poti.
