Stala sem na začetku ulice s čudovitim pogledom na Šišenski hrib. Bilo je zgodnje jutro prvega šolskega dne, s sabo pa nisem imela otroka z rumeno rutico, temveč štirinožca na povodcu. Stala sva tam in zrla, on kot po navadi nezainteresirano, meni pa se je čelo po začetnem mrščenju zvedrilo: o Šišenskem hribu ne duha ne sluha, zato pa je bila tam ona, ki s svojo prisotnostjo vsako leto pospremi vrnitev v šolske klopi. Znamenita ljubljanska megla.
Nikdar je nisem marala, saj je bila znanilka turobne jeseni in še bolj temačne zime. Poleg tega nam je s svojim prihodom vsako leto dala vedeti, naj se že enkrat poslovimo od počitniške garderobe in se odenemo v kaj resnejšega, šoli primernega. Najprej si je prisvojila samo zgodnja jutra in kraljevala, dokler ji ni bilo treba priznati premoči soncu. A njegova moč je sčasoma pešala, ona pa se je oholo razlezla po ljubljanskih ulicah in tam vztrajala po cele dneve, vse do noči. Mesto in mi z njim smo bili obsojeni na sobivanje z njo; znebil si se je lahko le tako, da si pred njo pobegnil stran. Toda letos me je ob prvem srečanju z njo za čuda preplavilo nekakšno olajšanje. Megla, eden redkih vremenskih pojavov, ki še sledijo ustaljenim podnebnim vzorcem, o katerih smo se zadnja leta naučili, da lahko nanje preprosto pozabimo. Stala sem tam in se smejala, megla je bila po vseh vremenskih neprilikah in ujmah dobrodošla gostja. Pes, v zadnjih treh letih po sili razmer priča vsem vremenskim anomalijam, ni mogel doumeti, čemu tam postavam, in je začel vleči za povodec. Pozabil je že na vse nalive, ko se je voda nanj zlivala z doslej nesluteno silovitostjo in bi ga skoraj odplaknilo. Če ne bi bil na vrvici, bi se revež odvrtinčil vse do jezerca pod nadvozom, ki ločuje Šiško od Bežigrada in je v zadnjih treh letih postalo že stalnica. Pozabil je na sneg, ki ga je zbadal v tačke na lep aprilski dan, nad njegovo glavo pa se je navešal na bohotno razcvetelo sadno drevje. Pozabil je na srdite sunke vetra, ki so se poigravali z zabojniki za smeti, kot bi bile frnikole v rokah velikana, potem pa kot za šalo lomili debele veje zdravim drevesom. Kaj pa pes ve. Pogledam ga, pokimam, in že odhitiva naprej. Pes mogoče res ne ve, ker pozabi hitreje kot človek. Ljudje pa pomnimo. Če kdaj, nam je v zadnjih treh letih – morda tudi zaradi zaprtij v času pandemije, ko smo postali bolj doumljivi za naravo okoli sebe – postalo jasno, da podnebne spremembe niso konstrukt norih, paranoičnih znanstvenikov. In da, najsi smo si to potihem še tako želeli, Evropi ne bodo prizanesle. Še manj njenim mestom, ki so se nam zaradi strnjene poselitve ali kdo ve česa zdela varnejša. Upati je, da spoznanje ni prišlo prepozno.
Živimo v času negotovosti. Zato se tem bolj razveseliš stare znanke. Pozdravljena, megla.
