»Pustimo dva, tri vrhove, preostale potrgamo, da imajo plodovi dovolj prostora za rast, sicer bi se stisnili ali ovili okrog stebla. Takih zavitih in zveriženih paprik potrošniki ne marajo,« pove Martin Komljanc in ob tem hitro doda, da ni več on glavni na kmetiji, ampak jo je prepustil sinu, prav tako Martinu. »No ja, ata, še vedno ste vi ’šef’,« se prijazno oglasi »tamlada« Melvija Komljanc. Skupaj z delavko Lucio Šomovo iz Slovaške sta od šestih zjutraj pincirali paprike in do poldneva obdelali tri četrtine rastlinjaka. Še kakšni dve uri. Njune roke so vajene tega dela, toda osem ur ves čas s sklonjenim hrbtom? »Ja, precej težko je, a se navadiš,« odvrneta.
Pri Komljančevih so se zelenjadarstva lotili leta 1970, ko so prvič posadili večje količine jagod in kumar za vlaganje. Prve rastlinjake so postavili pred 15 leti. Eden za drugim se danes pri Komljančevih vrsti kar trinajst velikih fiksnih rastlinjakov, ob njih je še nekaj manjših, ki jih lahko prestavljajo. Paprika, kumare, zelje, fižol, solata… »No, solata gre letos slabo. Posadili smo okoli 60.000 sadik, skoraj tretjina je ostala. V prvi rundi smo je polovico zmulčili, ta, ki je ostala v drugi rundi, še raste, ampak je že prestara za prodajo. Menda so trgovci veliko solate uvozili. Ampak vsa paprika, kumare, solata, vse bi šlo za med, če ne bi bilo uvoza. Če pogledamo samo papriko: zdaj, ko je pri nas še ni, so jo trgovci uvozili. Da jo bodo prodali, bodo ceno spustili, s to nizko ceno pa bomo mi začeli. Ta odnos je katastrofalen,« poudari Martin Komljanc.
V Malem Mraševem je bilo pred dvema desetletjema kakih 30 kmetij. Zdaj delujejo le še tri, doda sogovornik. »Toda preveč dela je bilo vsa ta leta vloženega, preveč smo pregarali z lastnimi rokami, da bi zdaj vse skupaj opustili. Vztrajen in trmast moraš biti, drugače ne gre.«
Komljančeva kmetija meri 13 hektarjev, nekaj malega imajo še v najemu. »Pa je bila nekoč ena najmanjših v vasi, imeli smo komaj 66 arov njiv, poldrugi hektar travnika in tri hektarje gozda, to je bilo vse. Na prvo njivo sem potem čakal 30 let, merila je 13 arov. Ljudje so začeli opuščati zemljišča, jaz pa sem kupoval. Tako smo zdaj v glavnem na svojem.«
Brez namakalnega sistema bi bilo težko
Težko je reči, koliko rastlinjakov se okrog Podbočja vrsti drug ob drugem, nekateri tik ob cesti med Kostanjevico in Cerkljami ob Krki, drugi spet malo globlje v okoliških vaseh. Prav gotovo jih je več kot sto. Z bližnjega hriba, ki mu pravijo Bočje, so videti kot nenavadna kompozicija velikanskih podolgovatih balonov. Rastlinjaki velikih zelenjadarskih kmetij, že leta zavezanih integrirani pridelavi, so se v tem delu krške občine namnožili v zadnjih 15 letih, ko je občina poskrbela za namakalni sistem, ki je kmetijam na precej peščeni zemlji omogočil ne le manjšo odvisnost od vremenskih razmer, ampak predvsem uvajanje novih kultur v donosnejši poljedelsko-vrtnarski kolobar, medtem ko je pred tem prevladovalo poljedelstvo.
Prvi del namakalnega sistema Kalce - Naklo je v uporabi od leta 2006 in zajema 110 hektarjev namakalnih površin. Drugi del namakalnega sistema, ki črpa vodo iz reke Krke, sta župan Miran Stanko in pridelovalec zelenjave Marjan Jurečič na njegovi kmetiji v Velikem Mraševem predala namenu leta 2015. Namakalni sistem tako pokriva skupaj 265 hektarjev površin na tem območju.
»Priložnost za razvoj kmetijstva se ponuja v intenzivni pridelavi zelenjave in jagodičevja, pri čemer je namakanje, še posebej ko rastlinska pridelava poteka v zaprtih in polzaprtih prostorih, nujno potrebno,« so leta 2010 zapisali avtorji investicijskega programa za drugo fazo namakalnega sistema Kalce - Naklo. Investicijski program, ki ga je naročila občina Krško, so izdelali na oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. »Na celotnem območju predvidene investicije pridelovalci pridelujejo poljščine, zelenjavo, jagode, trsne cepljenke in krmo na njivah in travnikih. Zemljišča na tem območju spadajo v kategorijo najbolj primernih za kmetovanje.« In še: »Sestavni del ureditev druge faze namakalnega sistema je program trženja pridelkov, za katerega je pričakovati, da bo optimiziral vezi med pridelovalci in prodajalci in izboljšal tržne poti tako, da bo po eni strani omogočen stalen odvzem pridelkov in izdelkov, po drugi strani pa omogočena izboljšana in kontinuirana oskrba trga s pridelki.«
Samooskrba manj kot 40-odstotna
Kot pravi Natalija Pelko, svetovalka za zelenjadarstvo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Novo mesto, ki je pri pripravi investicijskega programa sodelovala kot zunanja sodelavka, je namakalni sistem okrepil kmetije, ki so že pridelovale zelenjavo oziroma jo razvijale. »Sta pa razširitev območja pridelave in voda prispevali tudi k agronomsko boljšim razmeram pridelave in lažjemu izvajanju kolobarja. Če ne bi bilo namakalnega sistema, danes prav gotovo ne bi govorili o tem, da tretjino vse slovenske zelenjave pridelajo prav na tem območju.«
Po podatkih statističnega urada so slovenski zelenjadarji v letu 2018 pridelali 100.000 ton zelenjave, porabili smo je 266.000 ton. Slovenska samoooskrba z zelenjavo je bila torej manj kot 40-odstotna. Podobno je bilo pri krompirju: pridelali so ga 73.000 ton, porabili smo ga 172.000 ton.
Če je leta 2010 na celotnem spodnjeposavskem območju zelenjavo pridelovalo 94 pridelovalcev na 175 hektarjih, jo zdaj prideluje 154 kmetov na 277 hektarjih. Od tega je zavarovanih površin, torej tunelov in plastenjakov, 77 hektarjev, pred desetimi leti jih je bilo 32 hektarjev. Povečanje je največje prav na območju namakalnega sistema.
Jurečičevi iz Velikega Mraševega so zelenjadarstvu predani 30 let, prej je bila kmetija mešana. So ena največjih kmetij na spodnjeposavskem območju. Na leto proizvedejo okoli 1000 ton zelenjave. Pridelujejo tudi olja, od bučnega in sončničnega do ričkovega, lanenega ter konopljinega, pa moko iz 14 različnih vrst žit, sokove in sirupe, vloženo in sušeno zelenjavo, sadje, semena, med.
Njihove pokrite površine tik ob vaški cerkvici skupaj štejejo več kot tri hektarje. V enem od fiksnih rastlinjakov se v vsaki drugi vrsti v višino pne visoki stročji fižol, vmes so vrste nizkega. »Če bi sadili samo visokega, ta ne bi bil dovolj osvetljen, slabo bi se ovijal, bil bi slabo oprašen in pridelka ne bi bilo,« je dejal Marjan Jurečič. Kaj pa uši? So te tudi v rastlinjakih? »Seveda. Toda kaj drugega kot kemija pri zatiranju uši na fižolu žal ne pride v poštev.«
Drugače je pri paprikah. Tam proti tripsu, skorajda mikroskopsko majhnemu uničevalcu, že nekaj let uporabljajo biotično varstvo, s katerim so v tem koncu začeli prvi, pove gospodar. Na vsako deseto papriko obesijo vrečico z drobcenimi žuželkami, ki uničujejo škodljivca oziroma s svojim delovanjem zmanjšajo njegovo populacijo. Biotično varstvo očitno dobro deluje, saj so prve paprike, posajene konec marca, že pobirali, kmalu jih bodo drugič.
V naslednjem rastlinjaku je paradižnik. In na sredi med vrstami – panj. »Čmrlji, uvoženi,« pove Jurečič. Brez čmrljev ne bi bilo oprašitve. V rastlinjak jih naselijo, ko se na paradižniku pojavijo prvi cvetovi. Če bi jih vnesli prezgodaj, bi ušli na cvetoče rastlinje na prostem.« En panj s čmrlji »zdrži« tri tedne do enega meseca, morda največ šest tednov, potem v umrejo.
Paradižnika nimajo veliko, pravi, »le« okoli 2000 sadik, večinoma za domačo trgovino. »Paradižnik pride iz uvoza po tako nizki ceni, da bi imel čisto izgubo, če bi ga prodajal po tej ceni. Z njim je ogromno dela, moraš ga redno pincirati, privezovati, poleg tega mora biti plod popoln, brez ene same pike, če ga želiš prodati večjim trgovskim centrom.«
V rastlinjakih sta proizvodnja in zaščita drugačni kot zunaj, doda Jurečič. »Temperatura je višja in škodljivcev je več, bolezni pa manj, a so prav tako lahko problem, če ni pravega zračenja.« Po herbicidih v rastlinjakih ni potrebe, saj večino zelenjave sadijo na folijo. Ta hkrati fiksira namakalne cevi pod njo. Če je v rastlinjaku prevroče, zaženejo mikrorazpršilce, ki temperaturo z mikrokapljicami v petih minutah znižajo za osem stopinj. Najprimernejša temperatura v rastlinjakih za plodovke je 25 do največ 28 stopinj Celzija, nočna med 15 in 18, pove Jurečič. Za solate, zelje in druge »hladnejše« kulture pa je 25 stopinj že veliko.
Če ne bi bilo uvoza, bi prodali vse
Tudi s kumarami, teh na leto proizvedejo okoli 50 ton, je v rastlinjakih presenetljivo veliko dela. Da bi se lepo vzpenjale po vrvici, jih je treba vsaj enkrat na teden ovijati ročno. Da okrog vrvice ovijejo 6000 kumar, kolikor jih je v enem rastlinjaku, šest delavcev potrebuje osem ur, za lep in bogat pridelek pa je treba kumare še pincirati.
Po 1. maju je tudi Jurečičevim ostalo kar nekaj solate, zmulčili so je okoli 20 ton. Solata iz Italije, Španije, Hrvaške na trgovskih policah je pač naredila svoje, pa tudi nasploh je poraba manjša. »Slovenija ni samooskrbna s solato, toda če ne bi bilo uvoza, bi prodali vse,« razmišlja Marjan Jurečič. Podobno bo pod mulčerjem končalo nekaj ton zgodnjega zelja, ki je že razpokalo. »Trgovci nas niso niti vprašali, rekli so samo, da imajo dovolj zelja iz Srbije, Makedonije, Hrvaške.«
Posavska zelenjava (še vedno) raste v zemlji. »O hidroponiki za zdaj ne razmišljamo, saj nam tudi ni treba, dokler je zemlja dobra. Poleg tega gre pri hidroponiki za velikansko investicijo, predvsem zaradi ogrevanja pozimi. Zaradi tako velike investicije morajo biti rastlinjaki v uporabi čim dlje, po možnosti enajst mesecev na leto, vmes pa je le toliko časa, da posadiš nove sadike. Dvomim, da bo v našem koncu hidroponika kmalu zaživela,« pripoveduje Jurečič.
Na njihovi kmetiji na leto pridelajo 300 do 400 ton mladega krompirja, ki ga imajo posajenega na prostem na 15 hektarjih. »Sadili smo ga konec februarja in v začetku marca, zdaj ga že 14 dni pobiramo. Za mladi krompir se šteje tisti, ki je pobran do 15. julija. Je nežen, s tankim olupkom, ki kar izgine, ko ga opereš. Tudi okus je povsem drugačen. In ta naš krompir je res mlad, ne pa tisti iz Egipta, Sicilije, Španije. Tisto je navaden krompir, čeprav ga trgovci deklarirajo kot mladega. Toda v teh državah je klima drugačna in ga pridelujejo tako, kot mi tistega, ki ga bomo kopali septembra.«
Z Jurečičem stopimo mimo velikanskega rastlinjaka z nepreglednimi vrstami platojev, polnih živo zelenih sadik gentile, najbolj priljubljene solate med Slovenci. Na eni mizi je bilo 12.000 sadik. Koliko je bilo miz, nismo upali niti vprašati. A gospodar hitro doda: »No ja, v Sloveniji je pridelava sadik skorajda butična. Nekoč smo bili v Nemčiji pri nekem proizvajalcu, ki letno proizvede 80 milijonov sadik zelenjadnic. Mi jih imamo do dva milijona.« Solato gentile naj bi posadili vsak čas, že tretjič letos. Ročno. Izplen je tako menda boljši, kot če bi jo sadili s strojem.
Največja težava za zelenjadarstvo v rastlinjakih pa je še vedno zakonodaja. Za rastlinjake, večje od 150 kvadratnih metrov, je potrebno gradbeno dovoljenje, čeprav rastlinjakov ne gradijo, ampak jih zgolj sestavijo in postavijo. Brez kakršnihkoli gradbenih posegov. »In 150 kvadratnih metrov ni nič. Samo tale tunel tukaj je dolg 60 metrov in širok 5 metrov, torej 300 kvadratnih metrov površine. Pa ni največji. Poleg tega sama dokumentacija terja ogromno denarja in tudi časa,« pove Jurečič.
Ko so pred leti postavljali rastlinjake, je bila potrebna zgolj lokacijska informacija. Zdaj bi radi postavili še dvajset močnejših rastlinjakov, takih, da bi pozimi zdržali tudi težo snega. »Toda 20 rastlinjakov pomeni tudi 20 gradbenih dovoljenj,« doda.
»Pridelave zelenjave bi bilo v Sloveniji še bistveno več, če bi na vseh ravneh resnično postorili vse, kar znamo,« je prepričana svetovalka Natalija Pelko. »Oteženi postopki za postavitve zavarovanih prostorov s spremembo Uredbe o razvrščanju objektov v letu 2018 in počasni odzivi na potrebe po ustreznih rešitvah v varstvu rastlin na področju zelenjave kažejo, da je zaradi malo pridelovalcev sektor politično in komercialno premalo zanimiv. Vedno se kaj zlobira proti sektorju. Lobisti so vsekakor uspešni, ali pa smo strašansko nespametni in nepoučeni pri sprejemanju zakonodaje,« je neposredna Pelkova.
Zjutraj še na njivi, popoldne že pri trgovcu
Kmetija Turk iz Podbočja velja za največjo na tem območju in eno večjih v državi. Zelenjadarstvu se posvečajo 35 let, na leto pridelajo okoli 600 ton raznovrstne zelenjave in 700 ton krompirja, večinoma zgodnjega.
Krompirja ne sadijo v rastlinjake. »Če bi ga prodajali po tri, štiri evre, bi nas najbrž vprašali po zdravju. Toda takšni bi bili stroški, če bi ga sadili v rastlinjake. Krompir ni zelenjava, ampak je poljščina. Je pa res, da je bil mladi krompir nekoč deklariran kot zelenjava, pozni pa kot poljščina,« nas pouči Andrej Turk in doda, da je bil njihov krompir med slovenskimi pridelovalci prvi na trgovskih policah. Pri grosistih so bili s krompirjem že 20. maja.
Pridelki, ki jih zjutraj poberejo, so še isti dan v skladišču trgovca, popoldne ali najkasneje naslednje jutro pa že na policah. »Te velikanske prednosti pred uvoženo zelenjavo se kupci še vedno premalo zavedajo,« meni Andrej Turk. »Pa še nekaj je. Če slovensko zelenjavo primerjaš z uvoženo, je naša v bistvu ekološka. Pri nas so namreč prepovedani številni pesticidi, insekticidi, fungicidi, ki so v tujini še vedno dovoljeni. Veliko pridelka nam tako ’vzamejo’ škodljivci. Toda s Srbijo ali Makedonijo se sploh ne moremo primerjati, kajti kemična sredstva, ki so bila pri nas prepovedana že pred 20 leti, se tam še vedno uporabljajo, naši trgovci pa njihovo zelenjavo brez težav uvažajo. Tega ne razumem. Kot tudi ne, zakaj uvoz takrat, ko je domače zelenjave dovolj. S tem zgolj onemogočajo domačo pridelavo.«
Tudi pri Turkovih je vajeti v roke leta 2015 uradno prevzel sin Aleš. V kmetijo je vpeta vsa družina. »Za uspeh je ključno, da družina funkcionira in da se vsi dobro razumemo. Kar se dogovorimo, to drži. Da bi kdo vlekel malo po svoje, ne gre. Poleg naju s partnerico ter očeta in mame imamo še 20 zaposlenih, v proizvodnih konicah pa pokličemo tudi sezonske delavce,« pove Aleš Turk.
Tina Juršič, »tamlada« pri hiši, po izobrazbi zootehnik in naravovarstvenik, je diplomirala iz biotičnega varstva. Zato ne čudi, da so tudi pri Turkovih, ko je prišla k hiši, začeli s takšnim načinom boja proti škodljivcem. »Nekoč smo škodljivce uničevali z insekticidi, vendar sem potem prišel do spoznanja, da s tem pobijemo tudi koristne organizme. Spremenili smo miselnost in kaj se je zgodilo? V rastlinjake so se naselili koristni organizmi, denimo pikapolonice, ki uničujejo uši,« opiše svoje ugotovitve Andrej Turk.
Tudi polži znajo biti problem. Če je okolica rastlinjakov čista, brez plevela, in če so poti suhe, polž ne gre v rastlinjak. Kjer je v nasadih plevel ali tam, kjer sta zelje in solata posajena ob travnikih, pa polž seveda pride notri, pojasni Turk.
Zakonodaja – glavna ovira za širitev
Pri Turkovih skorajda ni zelenjave, ki je ne bi pridelovali. »Razen zelja in poletne solate je vsa zelenjava v rastlinjakih. Poleti je solato v naših krajih težko pridelati, ker je pretoplo, zato se v teh mesecih solata prideluje večinoma na Gorenjskem.« Pa vendar je poleti, kot pravi Turk, v velikih rastlinjakih s strešnimi okni hladneje kot zunaj, kajti hladen zrak »vleče« od spodaj noter, topel zrak pa se dviga in gre skozi strešna okna ven. Vse je avtomatizirano, od strešnega in stranskega prezračevanja do hlajenja z mikrorazpršilci, ogrevanja in zalivanja.
Pozornost vzbudi ogromen rastlinjak s kumarami. Dolg je 120 metrov in širok 40 metrov, kar pomeni pol hektarja površine. Stroški zanj so bili skupaj z računalniškim sistemom okoli 220.000 evrov. »Če bi hoteli v njem urediti še ogrevanje, denimo na sekance, bi to pomenilo dodatnih 100.000 evrov. Toda največ še vedno staneta konstrukcija in folija.«
Turkovi imajo okoli šest hektarjev pokritih površin. Postavili bi še nekaj fiksnih rastlinjakov, če bodo odgovorni poenostavili zakonodajo. »Očitno ne razumejo, da rastlinjaki niso tovarna, ampak gre za kmetijsko pridelavo. Toda ne le gradbeno dovoljenje, zraven je treba plačati še komunalni prispevek. To je nesmisel, saj v rastlinjaku vendar ne ustvarjamo komunalnih odpadkov,« poudari naš sogovornik.
Kot dodaja Natalija Pelko, se mora kmetija kar nekaj časa pripravljati na tovrstno investicijo, saj so cene visoke, izbrati mora primerno zemljišče glede na občinski prostorski načrt in urediti vodni vir. »Če bi odločevalci resnično želeli pospešiti panogo, bi pocenili postavitev zavarovanih prostorov, ne pa da smo jo z gradbeno zakonodajo podražili. Ali ne bi bilo bolj konkurenčno, da bi si kmet, ki že prideluje zelenjavo, lahko privoščil nov rastlinjak z avtomatiko za prezračevanje in namakanje? Kaj ne bi tako lažje konkuriral blagu iz drugih držav? Morda pa želimo biti odvisni od pridelave drugih držav, ker nam trgovanje s svežimi pridelki prinaša boljši profit in je samooskrba le lepa beseda.«
