Ministrstvo za okolje in prostor ter ministrstvo za javno upravo pripravljata spremembe dveh zakonov, ki bi drastično posegle na področje arhitekture. Gre za spremembe gradbenega zakona, ki arhitekte tudi pri vodenju projektov za stavbe izenačujejo z drugimi poklici, ki sodelujejo pri projektiranju, ter spremembe zakona o javnem naročanju, ki ukinjajo obveznost javnih arhitekturnih natečajev pri načrtovanju javnih stavb nad določeno vrednostjo. Ta zakonska obveznost je podlaga za večino arhitekturnih natečajev pri nas, marsikateri se je končal z rešitvijo, ki je bila tudi v tujini prepoznana kot izjemna.
Nazadnje so se arhitekti prek svoje zbornice zaradi javnega arhitekturnega natečaja oglasili v primeru načrtovanja nove železniške postaje v Ljubljani, za katero bi morali po njihovem mnenju na direkciji za infrastrukturo razpisati natečaj. Vrednost projekta namreč krepko presega mejo 2,5 milijona evrov, nad katero so za nove objekte v javni rabi po zakonu o javnem naročanju natečaji obvezni. Če bi bile sprejete predlagane spremembe zakona, naročniki, med katerimi so na primer ministrstva, občine, razne direkcije in univerze, sploh ne bi bili zavezani več javnim arhitekturnim natečajem, če tega za posamezno območje ne bi zahtevale občine v svojih prostorskih aktih.
Konec arhitekturnih natečajev?
Kaj bi se torej zgodilo? Če mora recimo danes občina arhitekturno rešitev za šolo, knjižnico, vrtec ali drugo stavbo, dražjo od 2,5 milijona evrov, poiskati z javnim natečajem, nato pa projektiranje praviloma zaupati prvonagrajenim avtorjem, bi lahko po novem projektanta poiskala neposredno z javnim razpisom, na katerem bi seveda ključno vlogo igrala cena. To pa je po mnenju Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS), ki so se ji pri apelu za ohranitev javnih natečajev pridružile praktično vse relevantne institucije na področju gradnje in prostora, nesprejemljivo. »Arhitekturni natečaji so vgrajeni v sistem javnega naročanja projektantskih storitev zaradi višje kakovosti grajenega prostora, ohranjanja javnega interesa in racionalne rabe javnih sredstev pri gradnji objektov,« so opozorili.
Na ministrstvu za javno upravo predlagane spremembe zakona o javnem naročanju, ki so še v javni razpravi, utemeljujejo z argumentom, da so danes natečaji opredeljeni v dveh zakonih, saj so zajeti tudi v zakonu o urejanju prostora. Zato ocenjujejo, »da je treba materijo, ki je danes urejena v dveh predpisih, in to v vsakem nekoliko drugače, urediti celovito in enovito«. Ker je v postopku novelacije tudi zakon o urejanju prostora, ta je novembra lani šel v medresorsko usklajevanje, bi torej pričakovali, da je v njem zajeto določilo o obveznosti javnih arhitekturnih natečajev nad določeno vrednostjo javnih objektov, a tega v predlogu ni. Na ministrstvu za javno upravo pravijo, da tudi zato z ministrstvom za okolje in prostor »intenzivno iščejo način in pravilno ureditev v področnem predpisu oziroma predpisih, saj so, kot rečeno, vsi omenjeni zakoni v fazi prenove«. To potrjujejo tudi na okoljskem ministrstvu, kjer poudarjajo, da so nasprotovali ukinitvi obveznosti izvedbe javnih natečajev, kot jih določa veljavni zakon o javnem naročanju.
A vlada je odločena spremeniti še en zakon, ki bo, če bo sprejet v predlagani obliki, pomembno vplival na arhitekturo pri nas. Gre za gradbeni zakon, ki bi na novo uredil vloge poklicev, ki sodelujejo pri načrtovanju in gradnji stavb ter drugih objektov. Ključne so za arhitekte spremembe člena, ki določa, kateri inženirji, ki sodelujejo pri projektu, lahko vodijo projektiranje in poskrbijo za gradbeno dovoljenje. Čeprav to področje tudi danes ni povsem ustrezno urejeno, kar je bržkone posledica neprestanih sprememb gradbene zakonodaje, velja, da po principu prevladujoče stroke projektiranje stavb, na primer stanovanjski blok ali šolo, vodijo arhitekti, medtem ko je pri gradbenih objektih, recimo mostu, viaduktu ali predoru, vodja projekta gradbeni inženir. Predlog novega gradbenega zakona pa ta določila postavlja na glavo, saj bi lahko projekt vodil kdor koli od sodelujočih pooblaščenih strokovnjakov pri projektu.
Kot bi želeli zobozdravniki biti družinski zdravniki
Kot so opozorili v ZAPS, to dopušča neštete kombinacije, po katerih bi lahko gradbeno dovoljenje za vrtec recimo pridobil inženir strojništva, gradbeno dovoljenje za šolo inženir elektrotehnike, gradbeno dovoljenje za bolnišnico statik, gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo geodet, gradbeno dovoljenje za stadion inženir požarne varnosti, gradbeno dovoljenje za stanovanjsko naselje pa prometni inženir. »Vodja projekta bo lahko arhitekta k načrtovanju povabil šele v fazi projekta za izvedbo. Vendar bo takrat arhitektura podrejena projektnim rešitvam, ki jih je v dokumentaciji za gradbeno dovoljenje že določil geodet ali strojni inženir kot vodja projekta in so bile potrjene z gradbenim dovoljenjem. Bistven del arhitekturnega projektiranja so zasnova in oblikovanje stavbe, njena umestitev na lokacijo ter postavitev ključnih izhodišč za nadaljnje projektiranje. Če arhitekt ni vodja projektiranja za stavbe in gradbeno dovoljenje za stavbo pridobi strojni, elektro ali drugi inženir brez sodelovanja arhitekta, umanjka bistven dela arhitekturnega načrtovanja. Zaradi svoje narave se arhitektura ne more začeti uresničevati šele v zadnji fazi projektiranja, s projektom za izvedbo. Takrat lahko arhitekt doprinese zgolj še dekoracijo,« pravijo v zbornici.
Predsednik zbornice Tomaž Krištof ob tem opozarja, da je že v preteklosti zaradi luknjaste zakonodaje velik del stavb nastal brez sodelovanja arhitektov. Kot so leta 2014 ugotovili ob pregledu arhivske projektno-gradbene dokumentacije, je kar 73 odstotkov projektov za stavbe na območju upravnih enot Lendava in Murska Sobota, ki po takih praksah izstopata, nastalo v podjetjih, ki niso v lasti arhitektov ali bi zaposlovala arhitekte. »Kadar regulacija ni zadosti močna, poklicne naloge arhitektov začnejo prevzemati druge stroke. Ne razumem, zakaj je tako, v končni fazi se vsak sam svobodno odloči za svoj študij in svoj poklic. Podobno se dogaja tudi drugod po Evropi oziroma v tistih nekaj državah, ki so regulacijo arhitekture razrahljale,« pravi Krištof, ki se zaveda, da bi kdo v javnosti njihove zahteve razumel kot kruhoborstvo, a le zato, ker specifike projektantskih poklicev v laični javnosti niso zelo poznane.
»Če bi na primer zobozdravniki zahtevali, da lahko tudi oni nastopajo kot družinski zdravniki, bi javnost takoj bila na strani družinskih zdravnikov. Nihče ne bi govoril, da si želijo družinski zdravniki izpogajati kakšne izključne pravice, saj se razume, da je regulacija v javnem interesu in da je v javnem interesu tudi to, da vsaka stroka deluje zgolj na svojem strokovnem področju,« zaključuje sogovornik.
