»Nikjer ni bilo toliko primitivnih strank kot tu,« opisuje gospa Jelena svojo klientelo, pa ima izkušnje z delom pri Metalki, v Fužinah, na ljubljanski tržnici in še kje. »Najhujši so lepo urejeni gospodje, ki si jim vsega kriv, ker je zmanjkalo ravno njihovih cigaret. Sicer pa je večina strank super, tudi veliko igralcev pride, največji naval je v petek in soboto. Starejši radi ob časopisu kupijo tudi kakšne križanke. Če za njimi čaka kakšna nervozna mladenka ali pa kakšen odvisnik, teh je tudi tu veliko, jih vedno pomirim, naj si kar vzamejo čas,« zamahne z roko. Vajena je pač dela na prestižni lokaciji v posvečeni zgradbi. Z gospodom Željkom si od ponedeljka do sobote deli delovnik v eni od treh Plečnikovih trafik v Ljubljani. Ko boste naslednjič kupovali Dnevnik, Le Monde ali PolitikoПолитико, se ustavite na Prešernovem trgu pri njiju, domov boste odšli boljše volje.
Se med delom v trafiki, ki jo je zasnoval največji slovenski arhitekt, počuti kaj drugače kot v običajni, manj »posvečeni« prodajalni podobnega tipa? »Ja, manj prostora imam,« nekoliko odpre vrata, da pokukamo v njeno čumnato, kamor poleti pripeka sonce, pozimi pa piha. »Ampak imam klimo, nič mi ne manjka, rada sem tu,« pove preprosto. »Nič ne bi bilo sicer narobe, če bi malo obnovili tla. Saj vem, spomeniško varstvo… Ne govorim zaradi sebe, ampak zaradi vzdrževanja,« še pripomni. Navsezadnje so morali šefi tudi za pritrditev stojal za časopise – ti so na vogalnih stebrih kioska – dobiti dovoljenje občine.
Strasten kadilec
»Plečnik je bil strasten kadilec, tudi zato je na javnih mestih pogosto načrtoval trafike, ki so služile kot prodajalne časopisov, revij, tobaka in cigaret,« razlaga Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše. Trafiko na levem bregu Ljubljanice, ki je torej še danes v prvotni funkciji, je zasnoval leta 1934, načrte zanjo hranijo v Plečnikovi zbirki.
Tam je mogoče najti tudi načrte za nedelujočo trafiko na Hrvatskem trgu pred šentpetrsko cerkvijo, tisti nosijo letnico 1933. Obeti, da bi jo kmalu napolnili s kakšno živo vsebino, niso svetli, čeprav je videti v dobrem stanju, lastništvo je namreč ljubljanska občina izgubila v sodnem postopku. »Ometano fasado kioska, čeprav je v zasebni lasti, smo v okviru prenove parka popravili in že dvakrat prepleskali, da bi na ta način odstranili grafite. V kiosku bi bilo tudi po današnjih standardih dovolj prostora za trafiko, lahko bi bil tam tudi manjši izdajni lokal za hitro hrano, lahko bi ga pa tudi oddali v brezplačno uporabo za kakšno drugo dejavnost v javnem interesu, ki bi poživila trg, če bi kiosk lahko kupili,« je pojasnil podžupan Janez Koželj.
Kronološko je Plečnik kot prvo leta 1930 sicer zasnoval trafiko na Vegovi, ko se je lotil urejanja precej neugledne ulice, a načrti zanjo niso ohranjeni, še dodaja Ana Porok. »V njeni bližini je bila dolga leta gostilna Pri panju, ki ji je ob prenovi ulice dodal novo stopnišče, in tudi zato je bilo tu primerno mesto za trafiko,« pojasnjuje. Vegovo je začel arhitekturni mojster kot pomembno kulturno os postopoma urejati leta 1929, začenši s prenovo fasade Glasbene matice leta 1932, prednjo je kot vodilni motiv oblikovanja ulice postavil park, ki ga obrobljajo herme slovenskih glasbenikov in jezikoslovcev, da na njem še danes vlada poetično vzdušje. »Vhodi v okoliške kulturne ustanove so poudarjeni, obenem pa so urejeni prostori za počitek s pogledom na dogajanje na ulici,« spomni, da je kompozicijo celotne Vegove ustvaril s postopnim dodajanjem manjših elementov. »Hišam je dodal stopnišča, kamnite zidce, kiosk za tobak, da jih je povezal v celoto.«
Poigravanje z oblikami
Da je bila Vegova ulica, ki povezuje Kongresni trg s trnovsko cerkvijo, ena osrednjih Plečnikovih urbanih osi, potrjuje tudi arhitekt Matevž Granda iz uredništva revije Outsider, ki je v zadnjih tednih oživila dolga leta prazno Plečnikovo trafiko na Vegovi. Oblika objekta – gre za tri metre visok opečnat valj, pokrit s preprosto streho – ne preseneča. »Pomislimo le na njegovo piramido na Zoisovi cesti. Gre sicer za spomenik, a je še en dokaz, da se je Plečnik poigraval z zelo različnimi oblikami«.
Kot pravi, je pred približno dvajsetimi leti trafika še delovala, nakar je bila leta 2013 – oblepljena je bila s kar 7 centimetrov debelo plastjo plakatov – na pobudo arhitektke in konservatorke Darje Pergovnik z zavoda za varstvo kulturne dediščine obnovljena. V Outsiderju so postali nanjo pozorni lani, ko so tematsko raziskovali časopise, z njimi pa infrastrukturo, kjer se prodajajo: »Še posebej danes, ko se veliko medijskih informacij seli na splet, se transformira tudi trafika. S tem navdihom smo pristopili do občine in dobili od podžupana Janeza Koželja možnost najema prostora.« Trenutno v njej predvsem prodajajo svojo revijo in nekatere druge tiskovine, denimo revijo Literatura, v mislih pa že snujejo žive dogodke.
»Ljudje prihajajo z navdušenjem, razlagajo nam, da so prej velikokrat hodili mimo, a niso opazili, da je to trafika. Želimo si, da bi to postalo mesto, kjer se ljudje ustavijo, poklepetajo, kaj preberejo, se morda naročijo na revijo. Prizadevamo si predvsem za človeški stik, ki nam ga sploh v času epidemije primanjkuje, vsi že čakamo čas aktivnejših druženj,« dodaja Granda. Ker trafika nima elektrike in ni ogrevana, ji bo utrip narekovalo tudi vreme; v hladnem, deževnem delu leta bodo delovanje nekoliko omejili. A k sreči je pred nami poletje, ko bodo dogodki manjšega formata v novem uličnem parterju dopolnjevali urbano življenje tega dela mesta, še obljublja.
