Piran pogosto opisujejo kot eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Jadranu. Beneške palače, Tartinijev trg, ozke kamnite ulice in mandrač ustvarjajo podobo, zaradi katere se mesto znajde na skoraj vsakem turističnem seznamu krajev, ki jih je treba obiskati. Že dopoldne se po ulicah prepletajo italijanščina, francoščina, nemščina, angleščina in češčina, na obzidju nastajajo fotografije, na plažah pa obiskovalci iščejo senco pred julijsko pripeko.
Toda za razgledniško podobo se skriva tudi druga zgodba. »Samo poglejte, kaj je množični turizem naredil Benetkam. Si res želimo, da bi šel Piran po isti poti?« se ob jutranji kavi sprašuje domačin. Poudari, da nima nič proti turistom, moti pa ga, da se je struktura gostov močno spremenila.
To opažajo tudi tisti, ki z njimi prihajajo v stik vsak dan. Brigita, ki že vrsto let čisti apartmaje, pravi, da so gostje danes drugačni. »Najdemo moko, kvas, konzerve, paštete … Tega nekoč ni bilo. Predvsem pa ostajajo krajši čas. Če so gostje včasih bivali teden ali dva, danes mnogi pridejo le za dve ali tri noči.« Podobno razmišljajo tudi nekateri gostinci. Eden izmed piranskih podjetnikov opozarja, da Piran zaradi svoje majhnosti ni primeren za množični turizem. »Morali bi razvijati butični turizem. Ko začneš tekmovati z nizkimi cenami, dobiš tako imenovani pašteta turizem. Tak gost mestu ne prinese veliko dodane vrednosti.«
Tudi v slaščičarni Kava bar Punta opažajo spremembe. »Vedno več je enodnevnih obiskovalcev. Obraze spremljam že vse življenje in hitro vidiš, kdo ostane več dni in kdo pride le za nekaj ur,« pove Fitim Sinani in doda, da se avstrijski gostje sicer vračajo, vendar ostajajo zvesti svojim terminom dopustov, predvsem avgustu. »Potrošnja ostaja podobna lanski, pet odstotkov gor ali dol. Imamo pa srečo, da nam letos služi vreme.«
Turisti so drugačni,denar pa ostaja v mestu
Če kdo tarna nad nekoliko slabšim obiskom, si lahko »najboljši sosed« zagotovo mane roke. Police v trgovinah se hitro praznijo, predvsem zjutraj in ob koncu kopalnega dne. Tudi manjše pekarne imajo veliko dela. Zjutraj hitro zmanjka rogljičkov, čez dan pa gredo za med bureki različnih okusov in kosi pice, ki jih številni obiskovalci izberejo namesto kosila v restavraciji. Na zelenjavni tržnici trgovec opaža še eno spremembo. »Sadja skoraj nihče več ne kupuje na kilograme. Kupujejo po dve breskvi, tri marelice, četrt lubenice. Skratka po kosih.«
Spremenile so se tudi zahteve gostov v gostinstvu, pripoveduje Marijana Lovrečič, katere družina se z gostinstvom v Piranu ukvarja že desetletja. V času našega obiska ji je pri pripravi jutranjih zajtrkov in kave v lokalu DaNoi pomagala hči Aurora. »Včasih je bilo vse precej bolj preprosto. Gost je naročil kavo in rogljiček. Danes pričakuje brunch, posebne kave, različne zajtrke, pogosto pa v kavarni sprašujejo celo po testeninah ali kalamarih.« Po njenih besedah se spreminja tudi narodnostna sestava gostov. »Dolga leta so prevladovali Italijani in Nemci, letos opažamo precej več Francozov. Italijani se počasi vračajo.« Opazno se je spremenil tudi dnevni ritem. »Največ dogajanja je med šesto in deseto uro zvečer. Po enajsti se mesto precej umiri. Pred leti je bilo drugače.«
Če nekateri gostinci pogrešajo nekoliko več gostov, pa so z obiskom zadovoljni drugje. Na Tartinijevem trgu Katica Vuković, ki že vrsto let prodaja spominke, pravi, da razlogov za slabo voljo nima. »Dobro delamo,« pove na kratko in se že obrne proti novim kupcem, ki si ogledujejo magnetke, razglednice ter izdelke, ki se ponašajo z »narejeno v Sloveniji«.
Zadovoljni so tudi v muzejih. Piranski akvarij je bil v soboto dopoldne sicer skoraj prazen, a zaposleni na blagajni pojasnijo, da je to povsem običajno. »To je čas zatišja. Večina je dopoldne na plaži. Proti večeru pa postane zelo živahno. Seveda zaide k nam tudi kdo, ki se želi malo ohladiti,« v smehu pove uslužbenka.
Živahno tudi pod vodno gladino
Živahno je tudi pod morsko gladino. V potapljaškem centru Sub-net na Punti opažajo vedno več Špancev in Francozov. »Večina pride na enodnevni potop. Nekateri pri nas opravljajo tudi tečaje, za katere se dogovorijo že pred prihodom. Delamo skoraj vsak dan, vse je odvisno od vremena,« pojasnjujejo Marjan Makuc. Tudi otroci lahko spoznajo podvodni svet, saj uvajalne potope izvajajo od desetega leta starosti naprej.
Ko se je sobotni dan počasi prevešal v večer, so številni turisti na rtu Madona potrpežljivo čakali na sončni zahod. Nebo nad Tržaškim zalivom se je obarvalo oranžno, telefoni pa so lovili enega najlepših prizorov slovenske obale. Le nekaj korakov stran je Piran pokazal še svoj večerni obraz.
Na plaži na Punti je potekal PuntaFest, do 22. ure je intimen koncert potekal pred Cafe Teatrom, na strehi Hotela Piran pa so sobotni večeri rezervirani za druženje s piranskim didžejem Benjaminom Shockom. Morda se je življenje v Piranu v primerjavi z nekoč res nekoliko umirilo, a poletni utrip mesta še zdaleč ni zamrl – le drugačen je postal.