Na gradu Zaprice, ki stoji na vzpetini nad Kamnikom, bo do konca maja 2026 na ogled razstava o domačinki, sestri Feliciti Kalinšek, ki jo danes poznamo predvsem kot avtorico znamenite Slovenske kuharice. Ta pomembni gospodarski priročnik, kakor so konec 19. stoletja in še v prvi polovici 20. stoletja poimenovali tudi vse kuharske knjige, se je s številnimi izdajami in različicami ohranil vse do danes. Prav tako velja priročnik za kuharsko knjigo z najdaljšo dobo izhajanja v Evropi.
Uvod v razstavo Gospodinja naj mize ne preobloži se začne že na grajskem dvorišču, kjer si je v hladu košate lipe mogoče ogledati informativne panoje. V drugem nadstropju gradu je v vitrini razstavljena tudi manjša zbirka kuharskih knjig Od Vodnika do Felicite – vse v lasti avtorice razstave Irine Mitov. V uvodu v razstavo avtorica opozori na malo znano dejstvo, da se je sestra Felicita rodila kot Terezija leta 1865 v Podgorju pri Kamniku očetu Tomažu Kalinšku in materi Uršuli (rojeni Kern). Bila je sedmi otrok od enajstih. »V noviciat šolskih sester v Mariboru je vstopila leta 1892, kjer je prevzela vodenje samostanske kuhinje, nato pa hitro napredovala do učiteljice kuhanja in skrbnice škofove jedilnice v Ljubljani,« pripoveduje avtorica razstave.
Skromna sestra, toda mojstrica kuhanja
Življenje sestre Felicite se je tesno prepletalo z ustanavljanjem šolskih središč po Sloveniji. Po potresu v Ljubljani leta 1895 je sodelovala pri organizaciji pouka v Marijanišču, kjer so šolske sestre vodile prvo gospodinjsko šolo, ki jo je leta 1898 ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Tam je prevzela vodenje kuhinje in kasneje tudi pouk praktičnega gospodinjstva. »Gospodinjstvo kmečkih deklet se je močno razlikovalo od meščanskega, zato je bilo izobraževanje ključnega pomena,« pravi Irina Mitov.
Prav v tem okolju je Felicita Kalinšek vzgajala dekleta, jih učila kulinaričnih spretnosti, gospodarskega knjigovodstva in osnov javnega nastopanja. Dekleta so jo vzljubila zaradi njene srčnosti, predanosti in praktičnega znanja. »Vedno je bilo glasno in veselo, saj je učenkam znala predajati znanje s toplino in odločnostjo,« dodaja avtorica razstave, ki je pri raziskovanju tesno sodelovala s sestro Miro Rožanc iz materne hiše kongregacije šolskih sester v Mariboru.
Slovenska kuharica – več kot knjiga receptov
Slovenska kuharica sestre Felicite ni bila zgolj zbirka receptov. Bila je gospodarski priročnik, namenjen izobraževanju žensk v kuhinji in širše – pri vodenju doma. V prvi polovici 20. stoletja je doživela številne izdaje. Sestra Felicita je receptom dodala tudi nasvete o prehrani glede na letni čas ter gospodarske in celo fizične zmožnosti posameznika. Uvodni del Slovenske kuharice navaja natančne smernice za sestavo obroka. Gospodinja mora vedeti, katera živila vsebujejo vitamine, da lahko hrana telesu zagotovi vse, kar potrebuje, pri tem pa mora upoštevati tudi letni čas.
V obsežnem poglavju o jedilniku izvemo, kdaj je primeren čas za določene sestavine: polže lahko pripravljamo pozimi do velike noči, žabe spomladi, postrvi pa so najboljše maja, junija in julija. Meso mladega prašiča je primerno za pripravo vse leto. »Če se v mesecu juliju postimo, nam bo za kosilo prijala riževa juha z zelenim grahom, sicer pa si lahko privoščimo telečje klobasice z gorčico,« avtorica omeni le enega od številnih nasvetov in doda, da je v Slovenski kuharici zapisan nasvet, kako poleti goste najbolj razveseliti. »Če jim na lično pogrnjeni mizi postrežemo koštrunove zarebrnice ali ribo s praženimi gobami, za posladek pa florentinsko torto ali sladoled v limonini lupini. Obrok bo tako lahkoten in prijeten, še posebno če bomo prtič zložili v obliko pahljače in mizo okrasili z vazo s šopkom nežno razcvetelih vrtnic ali drugih, ne preveč dišečih cvetlic z zelenjem. S tem bomo na goste naredili lep vtis,« pove sogovornica, ki je slednje informacije tudi umestila na pano grajskega dvorišča.
Pestro poglavje o gobah
Ob tem prav tako spomni, da je v izdaji Slovenske kuharice iz leta 1935, ki je prva izšla v celoti pod njenim imenom, sestra Felicita dodala še obsežno poglavje o gobah. »Po njenem mnenju se temu področju dotlej ni namenjalo dovolj pozornosti – ne v gospodarskem ne v gospodinjskem smislu. Znanstveno je bilo namreč dokazano, da imajo gobe več hranilnih snovi kot številna druga domača živila.« Tako je v knjigo vključila natančne opise 76 vrst gob, razvrščenih v skupine, z navodili za nabiranje, pripravo in shranjevanje. Objavila je tudi nekaj novosti o kuhinjski opremi in pripomočkih, ki jih dotedanja slovenska kulinarična literatura še ni poznala. Med drugim priporoča uporabo papinovega lonca, predhodnika sodobnega ekonomlonca, ki bistveno skrajša čas kuhanja mesa in stročnic, ter samokuhalnika, preprostega pripomočka, ki gospodinji prihrani čas, trud in kurjavo.
Po drugi svetovni vojni je deseto izdajo Slovenske kuharice leta 1952 uredila sestra Izabela Gosak. Vsebino je prilagodila novim, socialističnim razmeram ter močno razširila nabor receptov, pri čemer je velik poudarek namenila vegetarijanski prehrani. Leta 1980 je izšla že 18. posodobljena različica, ki jo je pripravila sestra Vendelina Ilc. Sledila je spremembam v prehranskih navadah ljudi in iz knjige izločila stare, danes neprimerne recepte – med njimi za slavno želvjo juho, ocvrto želvo, obaro iz kvašene vidre in parjenega bobra, recepte s kljunači ter različne golobje specialitete. Rdeča nit nove izdaje je bila zdrava, skromna in preprosta priprava hrane. V nadaljevanju je sestra Vendelina uredila še 24. izdajo, ki je prevzela naslov Velika slovenska kuharica. Jubilejno, 30. izdajo slavne knjige pa je pod enakim naslovom pripravila sestra Bernarda Gostečnik, današnja skrbnica kuharske dediščine šolskih sester.
