»Tablo smo skupaj z vsemi 'pajzlskimi stvarmi', ki jih želimo prenesti v nove prostore, že pospravili na varno. Več inštitutov medicinske fakultete se je že moralo preseliti z Vrazovega trga na začasne lokacije, mi pa še čakamo in upamo, da bomo kmalu lahko spet obesili pajzlsko tablo,« pravi študentka medicine Katarina Ham in dodaja, kako pomembno je, da »v najkrajšem možnem času dobimo nove prostore, saj bo le tako naša skupnost preživela«. Bodoča zdravnica govori o pajzlski skupnosti, ki je v zdaj že nekdanjih študijskih prostorih imela dolgo tradicijo. Pajzl je kot avtonomni študentski prostor na medicinski fakulteti obstajal vsaj od zgodnjih šestdesetih let in v preteklosti mu je že večkrat grozil odvzem prostorov, a je vedno znova preživel. Ob načrtovani gradnji medicinskega kampusa pa so morali uporabniki Pajzl zdaj izprazniti in njegova prihodnost je »naslednjih nekaj mesecev precej negotova«. Kot še pojasnjuje sogovornica, vodstvo medicinske fakultete za Pajzl sicer išče nadomestne prostore, vendar morajo ti ustrezati različnim pogojem, da bo najem upravičen. Ko bo zgrajen kampus na Vrazovem trgu, kar bo najprej leta 2025, naj bi se Pajzl začasno preselil tja, dolgoročna rešitev pa naj bi prišla z novim kampusom na Zaloški cesti, kar bo »uresničeno šele dolgo po tem, ko bo naša generacija že diplomirala. Zato stremimo k dogovoru glede končnih prostorov z dekanatom, pri čemer želimo doseči predvsem ustrezno kvadraturo ter zagotovitev avtonomnega delovanja in drugih pogojev, ki bodo bodočim pajzlovcem omogočali ohranitev pajzlske tradicije,« je jasna Katarina Ham.
Duh, ki se je ohranjal desetletja
O pajzlski tradiciji in duhu pripovedujejo različne generacije nekdanjih študentov ter pravijo, da brez Pajzla marsikdo ne bi končal dolgega in zahtevnega študija medicine. Tam so študirali in se družili predvsem študentje medicine in dentalne medicine, čeprav so tja zahajali tudi z drugih fakultet. Študijski prostor se je na Vrazovem trgu raztezal na 150 kvadratnih metrih s štirimi ločenimi učnimi prostori, majhno kuhinjo in družabnim prostorom. V Pajzlu, ki v nasprotju z drugimi študijskimi knjižnicami ni imel omejenega urnika, je bilo mogoče študirati kadar koli, vsak skladno s svojim ritmom – zjutraj, čez dan, ponoči, med predavanji. V študijskih prostorih na Vrazovem trgu je bilo mogoče puščati težke medicinske knjige, ob vsem skupaj pa je bilo pomembno medgeneracijsko (in mednarodno) povezovanje ter sodelovanje. V Pajzlu so znanje in izkušnje starejši kolegi delili mlajšim, jim pomagali z literaturo in kakšno razlago, poleg tega je bilo dolge ure lažje študirati obkrožen še z ostalimi, ki so se prav tako učili.
Pajzlski izpit in diploma
»Pajzl je bil prostor, kjer so se srečevale vse generacije fakultete, od brucev do absolventov in specializantov. To je bil neizčrpen vir informacij za mlajše kolege, starejši kolegi so pomagali z znanjem, literaturo, izkušnjami in zgodbami. Najpomembnejša je bila medgeneracijska kolegialnost, zatem druženje. Pajzl je bil naš drugi dom. Tam smo, ko smo študirali, preživeli cele dneve in vikende,« o Pajzlu pripoveduje, kot ga je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih kot študent medicine in kasneje v času specializacije konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let doživel diabetolog Milivoj Piletič. Sogovornik še poudarja, da je Pajzl identiteta medicinske fakultete, povezovanje v študentskih letih pa je bilo pomembno tudi za kasnejše skupno medicinsko delo.
Del pajzlske tradicije so bili, kot se spominja Piletič, tudi »izpiti za staro bajto«. Navada je bila, da je medicinec na predvečer izpita v gostilno Trta za Kliničnim centrom povabil kolege, ki so izpit že naredili. »Spraševali so te, ti povedali za 'cake' in ti dvignili samozavest.« Nekdaj je bila pomembna tudi pajzlska diploma, hudomušni dokument o zaključku študija medicine, ki sta jo spremljala zabavna podelitev in žur. Prav žuri, ki so jih v Pajzlu priredili nekajkrat na leto, pa so bili tisti, ki so glas o tem mestnem prostoru ponesli po vsej Ljubljani.
Pajzl – najlepša plat študija
Po besedah Katarine Ham je Pajzl zanjo najlepša plat medicine. »Večina medicincev se najbrž strinja, da je naš študij včasih izolirajoč in je težko najti motivacijo, da vztrajaš. Naj bo to izpitno obdobje, ali pa občutek, da ne spadaš, dvomiš, ali si prav izbral. Mene je našel v enem izmed takih trenutkov, ko nisem bila prepričana, ali sem na pravi poti. Takšne podpore, skupnosti, kolegialnosti nisem doživela nikoli prej, in ta pajzlski duh je bil tisto, kar mi je vrnilo zagon za študij.« Kot še pravi bodoča zdravnica, so se v Pajzlu »skupaj učili, si razlagali snov, se spodbujali, držali pesti med izpiti, proslavljali šestke in desetke, se tolažili, ko ni šlo … in skozi to tkali vezi, ki nas bodo povezovale do konca življenja. Na medicinski fakulteti včasih prevladata tekmovalnost in individualizem, Pajzl pa je antipod temu. Zbližuje kolege in povezuje generacije.« Podobne besede v podporo Pajzlu je mogoče prebirati tudi v komentarjih podpisnikov peticije za ohranitev Pajzla in pridobitev novih prostorov, ki jo je od maja podpisalo več kot 700 ljudi. Nekdanji in sedanji pajzlovci pa Pajzlu želijo, da bi čim prej dobil nove prostore, ki jih bodo lahko naselili z njegovim skupinskim duhom.
