Jurovski Dol se v vročem poletju kopa v zeleni barvi podeželskega severovzhoda, v barvi, ki sega vse do tja, do koder seže oko. Na idilični kmetiji v lasti kolumnistke in pisateljice Nataše Kramberger vse od leta 2014 potekajo različne delavnice, ki združujejo mladinsko delo in učenje. Ena od njih je tudi Naprej k zemlji, v okviru katere je v zadnjih treh tednih skupina dvanajstih mladih iz Avstrije, Slovenije in Italije skupaj z izkušenimi mentorji opravila do zdaj najtežjo nalogo. Razstavili so dvesto let staro cimpračo, ki ni imela več pogojev, da bi jo obnovili ali v njej živeli. A to ni bila samo hiša. Bila je gospa.
Zgodba o lady house
Odkar je Krambergerjeva prvič stopila na posest, ki jo je leta 2011 kupila njena mama, je pozornost pisateljice takoj pritegnila velika lesena starosta, ki je prejšnjim lastnikom leta služila kot skladišče. Do hiše in vseh zgodb, ki jih je preteklost vklesala v njen spomin, je vedno čutila neizmerno spoštovanje, bila je tudi navdih za njen roman Primerljivi hektarji. »Vsako leto sem hodila v to hišo in se spraševala, kaj naj z njo, saj je bila že močno črviva in plesniva. Moj partner je dobil idejo, da bi jo razdrli in da bi bil to učni proces. Tako smo zastavili projekt, pri katerem so se mladi skozi razdiranje več kot 200 let stare hiše učili, kaj pomeni graditi z naravnimi materiali. To je poseben privilegij, ki ga najbrž nikoli več ne bodo imeli.« Pri tem so v sklopu programa Erasmus+ sodelovali avstrijska institucija Retzhof, ki izvaja neformalna izobraževanja, italijansko podjetje Terraepaglia, ki gradi z naravnimi materiali, in revija Outsider, ki je konec prejšnjega tedna objavila posebno prilogo – ustvarili so jo mladi udeleženci, stari od 18 do 30 let, ki so pisali o tem, kaj vse so odkrili.
Cimprača je bila v kataster prvič vpisana leta 1825, a je po vsej verjetnosti še starejša. O njeni zgodovini so največ razkrili starejši domačini. O tem predelu obstaja veliko negativnih govoric. »To je bila nesrečna dolina, ker so bili tukaj vedno vsi zelo bogati. To so bili kmetje, ki so imeli veliko zemlje, prisojno in osojno stran, vse do gozda. Njihove so najstarejše hiše v vasi, kar nam že pove, da so bili tukaj najpremožnejši, a so se menda vedno vsi prepirali. Starši so hoteli, da bi se družine med seboj poročale, da bi postali še večji in še bogatejši, zato so mnogi mladi iz te doline pobegnili,« je pojasnila Krambergerjeva. Tudi cimprača je zamenjala veliko družin. Ker so možje odhajali na delo v tujino, so v njej večinoma domovale ženske, zato so ji mladi udeleženci nadeli ime »lady house«.
Za stare sanje
Nemec Marius Birnbreier, ki v Gradcu študira arhitekturo, je povedal, da je bila to odlična priložnost učenja od starih mojstrov. Med procesom dekonstrukcije so skrbno analizirali in dokumentirali vsak detajl. »Za hišo smo si vzeli čas. O njej smo razmišljali kot o stari gospe, do katere moramo biti spoštljivi. Pomembno je, da zaradi poplave modernih materialov ne izgubimo starega znanja. V gradbeni industriji je delo z naravnimi materiali za marsikoga noro, a je povsem mogoče,« je razložil 25-letnik. Preden so začeli odstranjevati prve strešnike, je vsak stopil v hišo in iz nje vzel po en predmet, po en spomin. Pogovarjali so se in razvijali zgodbe, zakaj bi ti predmeti lahko bili za hišo pomembni, da bi jo bolje razumeli. »Zdaj stojita samo še dve leseni steni, ki bi ju z lahkoto odstranili, a smo hoteli, da nekaj še ostane, da si jo lahko še vedno predstavljamo. Vemo, kje so bila vrata, in še vedno pravimo, da gremo 'noter v hišo'. A notranjosti ni več. Zame hiša, njena duša, še vedno stoji, tudi če ni več vseh koščkov skupaj.«
Najpomembnejša ugotovitev projekta je preprosta. Ljudje so bili vedno ljudje. Vsaka generacija je mislila, da je njen material boljši kot tisti prejšnjih generacij. »A vsaka dela velike oslarije. Tudi to hišo so včasih preurejali na napačne načine in pravi čudež je, da je sploh še stala. Hiše iz zemlje so žive tvorbe in jih moraš nenehno oskrbovati. Mladi so rekli, da bi bilo krivično, če bi to hišo samo obnovili in nikoli ne bi šli skozi učni proces, ker bi spregledali napake. Tako pa smo začenjali razumeti organske procese življenja neke stavbe,« je povedala Nataša Kramberger.
Kaj se bo v prihodnosti dogajalo na njeni kmetiji, še ne ve, a idej, koristnih za prihodnje rodove, ne manjka. Je pa morda za začetek dobra lekcija, ki se je je naučila sogovornica: »Ne moreš sam rešiti sveta. Že ene kmetije ne moreš rešiti sam. Za dediščino smo odgovorni vsi. Naučila sem se, da ni nič narobe, če potrebujem pomoč, naučila sem se prositi zanjo in odpreti vrata, povabiti ljudi, pustiti prostor njihovim idejam. Ni treba, da imam sama nadzor nad vsem. To je bil zame zelo velik korak pri tem projektu.« x
