Po septembrskem neurju z močnim nalivom je ob robu gozda nad Kostanjevico na Krki zazijal tri metre globok udor, kamor so odtekale velike količine meteorne vode. Naključje je hotelo, da je nanj naletel bližnji sosed, kostanjeviški jamar Tomaž Sintič, ki z desetletnimi jamarskimi izkušnjami ve, da je tudi kraški svet Gorjancev prepreden z jamami. Takoj je obvestil kolege v klubu in konec septembra so se spustili v podzemlje.
Vhod, obokan s kamni, skoraj kot bi ga naredila človeška roka, se je nadaljeval v 60 metrov globoko vertikalo, široko komaj za enega človeka. Ko so prišli do dna, pa se je pred njimi odprla več sto metrov dolga jama. Gre za jamo v zaledju izvira potoka Obrh, ki so jo kostanjeviški ljubitelji podzemlja iskali že vse od ustanovitve kluba leta 1969 in tudi že prej. »To je največje odkritje v zgodovini kluba. Boljšega darila si ob naši 50-letnici res ne bi mogli želeti,« pravi dolgoletni jamar, jamarski vodnik in tajnik kluba jamarjev Kostanjevica na Krki Brane Čuk. Jamo so poimenovali Himalaja. Tak je tudi Sintičev vzdevek med jamarji.
Vedeli so, da jama nekje je
»Na našem območju pod Gorjanci imamo dva večja kraška vodotoka, Studeno in Obrh. Dejstvo je, da je za vsakim kraškim izvirom jama. Danes precej turistično Kostanjeviško jamo ob izviru Studene so jamarski kolegi našli že v 30. letih prejšnjega stoletja, za jamo v zaledju Obrha pa smo vedeli, da mora biti tu nekje, a je nismo našli,« pripoveduje Čuk. Domačini so jim pripovedovali, da je bila pred več kot pol stoletja tik ob izviru Obrha velika luknja in nekateri so šli celo vanjo, a jo je ob nekem manjšem potresu očitno zasulo.
Jama je na koncu 'zabita' z muljem, zemljino, toda prav gotovo se od tam še nadaljuje, pravi Čuk, ki se že veseli spusta v Himalajo. »Veliko je tudi stranskih rovov, navpičnih kaminov, na nekaj mestih so razpoke, iz katerih se sliši močan vodni tok, torej gre gotovo za potok, katerega izvir je le nekaj metrov nižje. Gre pa Himalaja v povsem drugo smer kot Kostanjeviška jama, kar pomeni, da je neodvisen jamski sistem.«
Podobno kot Himalajo je leta 1937 ob veliki povodnji narava odkrila tudi glavni vhod v Kostanjeviško jamo, ki velja za najbolj vzhodno kraško jamo v Sloveniji. Vse od tedaj jo raziskujejo kostanjeviški jamarji v sodelovanju z novomeškimi in drugimi jamarji. Tristometrski del jame je bil za turistične oglede urejen in odprt leta 1971, trenutno pa je raziskanih že več kot dva tisoč metrov jame. »Včasih ljudje vprašajo, ali je jama do konca raziskana. Toda jame nikoli niso raziskane do konca. Takšna je naša polovica Slovenije. Polna lukenj,« doda Čuk. Prav gotovo je Kostanjeviška jama nekajkrat daljša, kot je trenutno znano, kajti voda, ki se pretaka po njej, izgine na hrvaški strani, torej gre po Čukovih domnevah za okoli deset kilometrov podzemnih tokov.
Jamarski krožek v šoli
Kostanjeviškim jamarjem sicer vzamejo precej časa skrb za Kostanjeviško jamo, njeno vzdrževanje, urejanje okolice, vodenje po sami ami, a po drugi strani jim jama, ki jo obišče okoli 6000 do 7000 ljudi na leto, prinaša nujno potrebna finančna sredstva za nabavo opreme, tu in tam si lahko privoščijo tudi kakšno raziskovalno odpravo.
Lani so v klubske vrste pridobili nekaj mladih jamarjev, letos so v osnovni šoli načrtno razpisali krožek za tretjo triado, tako si čez nekaj let v klubu spet obetajo podmladek. Klub trenutno šteje 55 članov, a mnogi med njimi niti ne hodijo v podzemlje, spremljajo pa delo aktivnih jamarjev in pomagajo pri delovnih akcijah na »površju«.
Vsaj dve akciji pa bodo morali kostanjeviški jamarji narediti v Himalaji zaradi čiščenja, dodaja Čuk. »V preteklosti je bila tam udornina, kamor so ljudje dolga leta metali vse mogoče odpadke, in z vsakim novim udorom so ti odpadki šli vse globlje. Tako so v jami vse mogoče reči, od čevljev do delov štedilnika, kup plastike, steklenic, vrečk. Ljudje še vedno ne razumejo, da vse, kar odvržejo v naravo, voda izpere in to dobijo nazaj skozi pipo.«
