Naše delo sploh ni delo, to je kar način življenja. Ni več ločnice med "jaz" in "mi", je že kar vse "mi". Zgodbe, ki jih imamo dnevno, so z nami tudi doma; zato da jih rešimo, počakajo domača opravila, rekreacija, s katero ohranjamo kondicijo. Da ljudem pomagamo, da jim učinkovito vrnemo moč in dostojanstvo in ta naša pomoč je v tem, da vrnemo moč, da človek zmore sam skozi življenje. Ko ljudje prihajajo po pomoč, vedno rečemo: niste krivi, da ste zdaj tukaj, ne bodite žalostni. Pomagali bomo, da se boste opremili, da greste lahko naprej.
Mislim, da družba nima takšnih sporočil, da ljudje niso sami krivi, če so padli na dno. Vse, kar slišijo, je, da lahko tam tudi ostanejo. Te zgodbe, poslušanje ljudi, ki so prišli povedat za svoje težave, dnevne dejavnosti za otroke, slišati vse to in jih podpirati, to je naš vsakdan. Dopoldne, popoldne, tudi ponoči, tudi v soboto ali nedeljo. Otroci vselej potrebujejo neko spodbudo in tisti otroci, ki nimajo prijaznega družinskega okolja, imajo nas.
TFL Glasnik
