Nives Počkar je diplomirala iz razrednega pouka in nato še na filozofski fakulteti. Nekaj časa je bila šolska svetovalna delavka na osnovni šoli. Poklicna pot jo je vodila na srednjo šol, pozneje je bila ravnateljica osnovne šole in vrtca. »Bila sem prva noseča ravnateljica v samostojni Sloveniji,« v smehu pove Počkarjeva, po horoskopu škorpijonka. »Iz Ljubljane sem se vsak dan vozila na Dobrovo. Ker je bilo zaradi majhnega otroka, ki se je še dojil, to naporno tudi za moža, sem stanovanje poiskala v Ljubljani.« Od leta 2001 je na Aškerčevi, kje domuje Šolski center Ljubljana. Prav zaradi njene karierne poti je nihče ne more prepričati, da ne pozna šolskega sistema. Je brez dlake na jeziku in tuje so ji stavčne zveze »ne znam«, »ne vem«, »ne morem«, »ne bom«, s svoje pozicije pa si nikoli ni dovolila, da bi jo »predalčkali«. Tudi zato kljub povabilom nikoli ni imela želje vstopiti v politiko. »Od nekdaj delujem strokovno, nikoli politično.«
Pogreša čas, ko sta bila otroka majhna
Tudi kot materi dveh otrok ji je družina od nekdaj na prvem mestu. »Mama me je imela že zelo zgodaj, tako da sem del otroštva preživela pri teti in stricu. Vzgojena sem bila z vrednotami tistega časa. Od nekdaj smo bili široka družina z veliko kompromisi,« pove in v smehu doda, da je družina vseskozi njen kritični prijatelj. Prvorojenca je rodila pri 33 letih. »Bister, zelo ambiciozen fant, ki je tudi izreden bralec. Trenutno študira računalništvo v Novem mestu, pove in doda, da je štiri leta za njim prišla še hči. »Od nekdaj je bila planinka, prava hribolazka. Jaz sem bila tista, ki sem ji konjeniški šport položila v zibelko. Kljub občasnim padcem Tia danes še vedno skače s konjem čez ovire, tekmuje. Je pridna in izredno samostojna študentka,« ponosna na otroka pove mati, ki pogreša čas, ko sta bila še majhna. »Takrat sem še znala zapreti računalnik in zakleniti pisarno ter z njima na poti od vrtca do doma klepetala v avtomobilu. Te čase kar pogrešam. Popoldanski čas je bil čas za družino. Danes se vračam domov pozno popoldne.«
Komedij nikoli ni razumela
Kljub vsemu skuša najti čas tudi zase. Poleti preživi dopust na jadrnici, odprta jadra, dober veter, otroka, prijatelji in mož za krmilom so popoln odklop. »Ko je najhuje, se usedem v avto in si na ves glas zavrtim Severinino pesem Prijateljice. Spremljevalca na sprehodih z možem sta mi tudi oba naša psa. Manjši srnin pinč je hčerin, ko se je mož upokojil, si je kupil še gladkodlakega prinašalca. To je izredno igriv pes, ki pogrize vse moje šale, rute in puloverje,« prav nič jezno pripomni sogovornica, ljubiteljica črnega in zelenega čaja. Pred pogovorom, ki smo ga sredi tedna imeli v njeni pisarni opoldne, je spila že štiri skodelice. Sprostijo jo tudi filmi, predvsem napeti trilerji in filmi z močnim družbeno odgovornim sporočilom. Čeprav se izredno rada smeje, prizna, da komedij nikoli ni dobro razumela. Z možem tudi rada zapleše. Pred časom sta si privoščila plesni tečaj pri znani učiteljici, nekoč profesionalni plesalki. »Za naju je bilo vse prehitro. Midva imava svoj ritem, po katerem se uspešno vrtiva že več desetletij,« iskreno prizna.
Ne pozna besede utrujena, pove pa, da jo je covid vsaj za nekaj časa malo upočasnil. »V zadnjih dveh letih smo reševali ogromno žalostnih zgodb, se za vedno poslovili od učenca odličnjaka, pa tudi od ravnatelja, našega,« pove sogovornica, ki kljub vsemu ostaja optimistka. Izredno ponosna je na svoje kolegice ravnateljice in učitelje, ki so se za konec tedna pripravili na izobraževanje na daljavo: »Nismo se izgubili, takoj smo začeli nov izziv. Učitelji in ravnatelji naših šol so opravili izjemno delo. Zelo podobno je bilo v vseh srednjih šolah, v nedeljo zvečer sem že imela posnetek stanja srednjih šol, kako so pripravljeni na prvi ponedeljek izobraževanja na daljavo.«
Ne nastopa v konfliktnem tonu
Ko so jo že petič zapored izvolili za predsednico Društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov, je glasno povedala, da ne bo nastopala v konfliktnem tonu. Iskreno verjame, da bi lahko s pravim dialogom marsikatero težavo z lahkoto obšli in jo tudi rešili. »Me pa žalosti, da na ministrstvu ni prave osebe, ki bi znala ljudi potegniti za seboj, zato tam tudi vsak deluje zase, kot je prepričan, da najbolje ve in zna.« Ne nazadnje tudi vse aktivnosti in odgovornosti, ki jih prevzema nase, kažejo na njen agilni in proaktivni pogled na to, kako pomembno je biti ne le učitelj, ki živi svoje poslanstvo in ga razdaja drugim. Čeprav v pogovoru pove, da ne želi izpostaviti težkih zgodb dijakinj in dijakov, ki jih je covid zaznamoval na najbolj krut način, je morda vseeno prav, da omenimo vsaj moč in spoštovanje, ki ga ima Nives Počkar znotraj svojega učiteljskega kolektiva na Aškerčevi. »Niti vam ne bom povedala, koliko stisk otrok smo skušali reševati med šolanjem doma,« je povedala in dodala, da je bila vesela, da so lahko bili med prvimi, ki so takrat lahko kuhali kosila. »Tudi danes vztrajam, da mora biti kuhinja za naše otroke odprta med 6. in 16. uro. Veliko je vozačev in prav je, da počakajo nekje na toplem, v okolju, kjer se počutijo prijetno,« je povedala sogovornica, ki si tudi sama kdaj vzame čas za kosilo v šolski kuhinji.
Učitelji pogosto pozabijo na svoje poslanstvo
Na vprašanje, kdo je uničil ugled, ki ga je učitelj nekoč imel v družbi, sogovornica odgovori, da žal kar učitelji sami. »Učitelj mora biti pošten, dosleden, do vsakega učenca, dijaka in študenta enak. Držati se mora dogovora, ki ga je sklenil z njimi,« pove sogovornica in doda, da je marsikdo od učiteljev, žal tudi ravnateljev, pozabil na svoje poslanstvo. Nekateri so pozabili biti profesionalni. »Že med sabo moramo ohraniti zdrav odnos in komunikacijo. Tukaj smo zaradi otrok in predvsem v trenutni situaciji mnogi pogosto pozabijo, da tudi njim ni lahko,« pove sogovornica, ki učiteljem polaga na srce, da nič ni narobe, če učitelj vstopi v razred z nasmehom, pozdravi učence in jih vpraša: »Kako ste? Ste morda imeli težave s snegom na cesti?«
Čeprav ji do upokojitve manjka še dobrih deset let, že ima načrt, kaj bo počela takrat. Še naprej bo svojo srčnost in poslanstvo delila naprej, le da tokrat ne bo sopotnica dijakom na poti k odraslosti, ampak bo kot prostovoljka umirajočim v hospicu pomagala pri spokojnem slovesu.
