V ljubljanskih Kosezah, kjer se gradnja stanovanjskih enot ob Koseškem bajerju še ne bo ustavila, le še tri kmetije vztrajajo s svojo dejavnostjo. Na kmetiji Pr' Gaber v neposredni bližini bajerja družinsko tradicijo ponosno nadaljuje že četrta generacija. Pravzaprav je dedek tisti, ki vsak dan poskrbi za deset bikcev, starih okoli dve leti, njegova vnuka Jan Duh in Luka Špoljar ter vnukinja Nika Špoljar pa skrbijo za okoli 60 kokoši.
Žepnino namenili
za nakup kokoši
Da se kmetija ukvarja z vzrejo jajc, opozori že lična lesena omarica na dvignjenih lesenih nogah ob dovozu na dvorišče. »Jan se je dogovoril s sosedi, kmetijo na drugi strani ceste, da so nam odstopili omaro. Pravzaprav smo jo kar odkupili. Sami so postavili malo večjo leseno uto, v kateri prodajajo na zaupanje zelenjavo,« pove Luka in doda, da je mama narisala na omaro kokoš, ki so jo najstniki skupaj pobarvali.
A še preden je omara stala na ulici, so Jan, Luka in Nika sveža jajca prodajali na manjši mizi. »Pod mizo smo imeli lesen voziček, kamor smo posadili eno ali dve kokoši. Ulična prodaja, takrat smo imeli samo petnajst kokoši, nam je sicer šla, problem pa je bil, da nismo imeli vedno časa, dopoldne je šola in tudi za vikend smo s starši včasih kam šli,« so povedali. Tudi zato so se odločili in postavili omaro, posel pa razširili z nakupom dodatnih nesnic. »Vsak od nas je prispeval enakovreden delež žepnine, kot četrti partner pa se nam je pridružila še babi,« pove Luka, ki mu je prav prodaja jajc na ulici pomagala pri pridobivanju samozavesti. »Vsi trije so zelo hitro osvojili pomen besed prosim in hvala ter se naučili človeka pogledati v oči,« je bila iskrena Lukova in Nikina mama, ki je na delo obeh otrok in nečaka ponosna.
Prodajajo na zaupanje
Trenutno je v valilnici 60 nesnic, ki glede na zimski čas znesejo približno 50 jajc na dan. Poleg dobička od prodaje si najstniki z babico delijo tudi delovne naloge. »Vsak od nas je dvakrat na teden zadolžen za kokoši. To pomeni, da gre zvečer pred spanjem v valilnico in pobere vsa jajca ter jih zloži v škatle. Večina jajc je čistih, kakšnega morda le nežno s prsti podrgnemo,« je razložila Nika in dodala, da je ob nedeljah za kure zadolžena babi. Najbolj umazana ali poškodovana jajca ostanejo za domačo uporabo. »Iz njih spečemo kakšno pecivo, obvezno pa v soboto zajtrkujemo jajca na oko,« je povedala najstnica, ki v popoldanskem času poleg šole tudi pleše. Jan pa se pohvali, da imajo v valilnici tudi kuro, ki pogosto znese jajce z dvema rumenjakoma. »Le srečo moraš imeti, da ga dobiš na krožnik za zajtrk.«
Zdaj ko je zima, so kokoši zaprte, imajo pa manjši ograjen prostor za valilnico, kjer se rade zadržujejo. »Poleti jih spustimo na dvorišče, da letajo naokoli. Hranimo pa jih s koruzo, ki jo pridela dedi na naših njivah. Ne vem točno, koliko zemlje ima, a dela je veliko,« pove Jan, ki se tudi sicer na kokoši najbolj spozna. Pove tudi, da so nekoč imeli v kurniku petelina, a kaj, ko je bil žleht. »Vsi smo se ga bali, saj je znal močno kavsniti, ko je branil kokoši in jajca,« je v smehu povedal Jan.
Ko nanese beseda na poštenost strank, pa se najstniki spogledajo in priznajo, da so vseeno malo razočarani. »Prodajamo na zaupanje, a se vseeno zgodi, da škatla do dve na teden ostaneta neplačani,« pove Nika, Luka pa jo dopolni, da bolj kot to boli objestnost vrstnikov, ki pridejo, poberejo jajca in se z njimi obmetavajo. »Niso naši sošolci, čeprav ne vedo vsi, s čim se ukvarjamo,« pove Jan, Nika pa ga dopolni, da je ena od rednih strank tudi njena sošolka.
Ali bodo sogovorniki nekoč mladi prevzemniki kmetije, niso znali povedati. Vsi se strinjajo, da je delo na kmetiji garaško. »Pred časom smo skupaj z dedkom skrbeli še za enega bikca, a smo na koncu obdržali le kokoši,« so nam priznali, preden so se porazgubili vsak na svoj konec domačije.
