V zapuščene prostore nekdanjega planetarija so Khama vodile »nostalgija in radovednost, kako je prostor videti danes«, poleg tega pa tudi želja, da bi Ljubljana čim prej spet dobila prostor, v katerem bi bilo mogoče spoznavati zvezdno nebo, v sodobnem času še s toliko več tehničnimi možnostmi, ki razširjajo potovanja po vesolju. Kot pripoveduje upokojeni profesor fizike, ki ga je astronomija navduševala že od študentskih let, je planetarij pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) na Kongresnem trgu deloval med letoma 1969 in 1989. Prvi planetarij, zgodovino posreduje sogovornik, so v Jugoslaviji zasnovali leta 1961. »Geodetski komunalni oddelek VAGG je šestmetrsko provizorično platneno kupolo postavil v Prirodoslovni muzej Slovenije. Leta 1966 je planetarij prevzel TMS in zanj zgradil osemmetrsko kupolo na podstrešju Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu, s tem je TMS postal član skupine tehničnih muzejev, ki imajo v svoji sestavi planetarij,« je za slovensko astronomsko revijo Spike zapisal Kham. TMS je Planetarij odprl leta 1969, v začetku 70. let, ko je prostor zaživel, pa je v njem nekaj let kot študent matematike s fiziko predvsem osnovnošolcem in srednješolcem, ki so bili glavno občinstvo, o zvezdah razlagal tudi Boris Kham. Tehniški muzej namreč ni imel svojih kadrov za vodenje planetarija, zato je pri tem najemal zunanje sodelavce. »Kandidate za predavanja je profesor dr. Fran Dominko iskal pri predmetu astronomija na fakulteti za matematiko in fiziko, kjer smo se prijavili štirje študentje. Diplomirani astronom Marjan Prosen, ki je delal na ljubljanskem observatoriju na Golovcu, pa nas je nato vpeljal v praktično delo z aparaturo.«

Projekcija zvezdnatega neba

Osrednji element planetarija TMS je bil projekcijski sistem tovarne Carl Zeiss iz Jene, s katerim so zvezdno nebo projicirali na notranjo stran velike polkrogle. Na tak način so prikazali približno 3500 zvezd, ki jih v naravi vidimo s prostim očesom, vizualno pa pospremili s pojasnili. »Vloga planetarija je v metodičnem smislu, da učencem in drugim obiskovalcem lahko pokažeš zvezdnato nebo v točno določenem trenutku. Projiciraš lahko ozvezdja ob določenem dnevu in uri ter letnem času in glede na geografsko točko. Prav tako lahko predstaviš geometrijo nebesne sfere,« Kham pripoveduje o zmožnostih aparature, ki jo je po tem, ko so ljubljanski planetarij leta 1989 zaprli, pred kar nekaj časa ponovno zagnal. »Ko so po smrti pesnika Janeza Menarta (umrl je leta 2004, op. p.) na televiziji v planetariju nekaj snemali o njem, so me v TMS prosili, ali bi sodeloval, saj sem eden redkih, ki še znajo uporabljati projekcijski sistem.« Kot pripoveduje sogovornik, so planetarij konec 80. let zaprli, ker so ugotovili, da predstavlja »preveliko obremenitev stropa konferenčne dvorane univerze, nad katero je bil postavljen«. Za tem ljubljanskim astronomskim prostorom pa je ostal zapuščen inventar, pri čemer je v celoti ohranjen projekcijski sistem tovarne Carl Zeiss, ki je sedaj tehniška dediščina. Medtem ko v dokumentaciji TMS hranijo tudi nekaj diapozitivov, ki so jih nekoč uporabljali pri predavanjih v planetariju.

Natančna tehniška dediščina

Kot že rečeno, spomini in strast do astronomije so Khama pred kakšnima dvema mesecema spet gnali na vrh doma Univerze v Ljubljane. Zanimalo ga je, v kakšnem stanju je nekdanji planetarij, kamor »smo prišli skozi podstrešje mimo kupole, ki so jo naredili v delavnicah Tehniškega muzeja Slovenije. Pogled nanjo in na preddverje pred njo je žalosten, primerno temu, da prostor ni več v uporabi,« je videno opisal Kham. Ker je že zaradi izkušenj s snemanja vedel, da v kupoli ni več elektrike, je s seboj prinesel podaljške, žarnice, orodje in naglavne svetilke. Ko so vse potrebno priključili in prižgali projekcijsko kroglo, projekcija zvezd in Rimske ceste ni delovala. Ko so aparaturo nekoliko očistili, so se pojavili nebesni krogi in nekateri planeti, vendar še zdaleč ni vse delovalo kot nekdaj. A kljub temu, je še izpostavil fizik, da projekcijska naprava nima nobene elektronike, je pri prikazu nebesnih teles zelo natančna.

Sodobni planetarij v Ljubljani

Kot poudarja Kham, bi Ljubljana potrebovala sodobni planetarij. »Imajo ga v Zagrebu, na Reki, Dunaju, v Trstu, Padovi in Celovcu. Znamenita sta recimo v Parizu in Münchnu. Vloga tovrstnih prostorov je večplastna, z digitalno tehnologijo pa njihove možnosti precej široke, saj so poleg metodičnega prikazovanja zvezdnega neba mogoči tudi sodobni prikazi razvoja vesolja, črnih lukenj in potovanja po vesolju. Na tak način pa ne širimo razgledanosti le šolske populacije, temveč tudi širše.« Ob zavzemanju za sodobni planetarij ima Kham tudi predlog, da bi ga spremljale astronomska trgovina in galerija, kjer bi razstavljali slovenski astrofotografi in umetniki, knjižnica in kavarna ter spominska soba. Slednja bi bila posvečena enemu od pionirjev ljubiteljske astronomije v Sloveniji Pavlu Kunaverju, ki je deloval v 20. stoletju, in jezuitskemu astronomu Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu, ki je deloval v 18. stoletju na Kitajskem.