S tramovi položeno ohišje starega avtobusa, iz katerega gleda zakrivljena cev štedilnika, ki je prisilno bivališče očeta z dvema otrokoma in baraka na vozu, s katero vred se bo preselila ženska, so prizori iz ljubljanske Sibirije leta 1937. O barakarskem naselju je v črtici Sibirija, ki je sredi 30. let prejšnjega stoletja izšla v reviji Dom in svet pisal tudi Finžgar. Bivališče v ljubljanski Sibiriji je predstavil kot »razcefrano ponjavo v mestu pod kostanjem, kjer je nočevala družinica: on, ona in dete.«
Slabe bivanjske razmere v zasilni delavski stanovanjski koloniji na obrobju mesta je leta 1938 v statističnem poročilu Adolf Vogelnik ponazoril z opisom tipične sibirske barake. Šestčlanska družina je živela v leseni razpadajoči baraki, z majhnim oknom in s špranjami na stenah, skozi katere je v notranjost vdiral veter, ter skozi strop vlaga. Stanovalci so se drenjali na devetih kvadratnih metrih, brez vodovoda in kanalizacije, skupno stranišče pa je bilo kar v jarku za barako.
Nastala med obema vojnama
Naselje s slabimi bivanjskimi pogoji je v južnem delu Ljubljane ob današnji obvoznici in na Cesti dveh cesarjev nastalo med vojnama, na močvirnatem območju, kjer so poplave dolgo preprečevale strnjeno naseljevanje. Gradnjo bivališč je v 30. letih prejšnjega stoletja omogočila regulacija Gradaščice, ki je stanje nekoliko izboljšala. Med prvimi so se v zasilni delavski stanovanjski koloniji, ki je nastala ob naraščanju brezposelnosti v času velike gospodarski krizi konec 20. let in preseljevanju ljudi s podeželja v mesto, naselili revni prebivalci. V improviziranih bivališčih so začasno zatočišče našli številni brezposelni in deložirani delavci iz ljubljanske regije ter okolice. Največkrat so se naselili s svojimi velikimi družinami in si poiskali vsaj sezonsko delo, ki je bilo pogosto povezano z regulacijskimi opravili ob Gradaščici.
V ljubljanski Sibiriji naj bi med vojnama živelo skoraj 400 ljudi, med katerimi jih je tretjina prebivala v barakah. Poleg revnih delavcev, so v ljubljanski Sibiriji živeli tudi ruski begunci, priseljenci s slovenskega podeželja, slovenski izseljenci iz Italije in Avstrije ter prebivalci drugih jugoslovanskih republik. Izvor imena nekdanjega barakarskega naselja, ki je zaobjelo njegovo marginalno socialno strukturo, pa je mogoče povezati tudi z naravnimi danostmi tega mrzlega in vlažnega močvirnatega območja.
