Vonj po napolitanskih picah se je mešal z morskim zrakom, iz zvočnikov je odmevala glasba, pred stojnicami so se vile vrste obiskovalcev, na ležalnikih ob morju pa so se družili domačini in turisti. Piranska Punta je bila v soboto prizorišče poletnega festivalskega večera, kakršnega si organizatorji želijo doživeti pogosteje – sproščenega, lokalnega in predvsem domačega.
Za idejo stoji mladi režiser Ivan Loboda, ki je lani skupaj s prijatelji pripravil prvi dogodek skoraj brez načrtovanja. Spomin na tisti večer je še vedno živ, saj je nastal v le nekaj dneh, odziv pa je presegel vsa pričakovanja.
»V ponedeljek smo se odločili, v petek pa festival že izpeljali,« se je spominjal začetkov. Dogodek je pritegnil toliko ljudi, da ga je množica presenetila. »Odziv je bil tako velik, da sem se ga skoraj ustrašil. Sam sem poklical policijo, ker smo ugotovili, da imamo premalo varovanja.« Toda zamisel ni nastala zaradi želje po organizaciji festivala, temveč zaradi povsem vsakdanjih poletnih srečevanj. »Po dolgem času se je spet zgodilo, da si prišel na Punto in srečal nekoga. Nisi se več dogovarjal, ampak si ljudi preprosto našel tam. To je bil občutek, ki ga je Piran nekoč že doživel.« In prav ta občutek skupnosti so želeli ohraniti ter ga ponuditi tudi drugim.
Prijatelji, podjetniki in sosedje
Festival je nastal brez velike produkcijske ekipe. Organizirali so ga prijatelji, ki jih povezuje Piran, vsak pa je prispeval tisto, kar najbolje zna. Eden vodi gostinski lokal, drugi izdeluje sladoled, tretji peče pice, četrti organizira dogodke. »V bistvu smo samo prijatelji, ki smo se zbrali in naredili nekaj za Pirančane ter za vse druge,« je povedal Loboda.
Na stojnicah so se zato predstavili predvsem lokalni ponudniki. Iz Kopra je prišel Nori Sushi, za sladkosnede obiskovalce je poskrbela piranska sladoledarna Mersii Gelato, obiskovalci so okušali napolitanske pice znamke Istrijanko, kalamare, lokalna vina in druge istrske dobrote. Dogodek ostaja zvest tudi svoji nekoliko skrivnostni organizaciji. Datume organizatorji objavijo šele nekaj dni pred izvedbo.
»Ljudje nas ves čas sprašujejo, kdaj bo naslednji festival. Odgovarjamo, da še ne vemo, potem pa pet dni prej vse objavimo. To je postal naš način.« Sodeč po obisku takšna strategija deluje. Že lani so na enem od dogodkov prodali skoraj tisoč porcij sladoleda, tudi letošnja sobotna izvedba pa je privabila množico obiskovalcev.
Sladoled brez bližnjic
Med najbolj obiskanimi stojnicami je bila znova stojnica piranske sladoledarne Mersii Gelato. Pred vitrino je bilo ves čas živahno, zaposleni pa so komaj dohajali naročila. Rudi, eden od zaposlenih, meni, da priljubljenost njihovega sladoleda ni naključje. »Vse delamo sami. Brez preparatov, brez praškov in brez umetnih sladil. Uporabljamo pravo sadje, pravo mleko in prave sestavine.« Na vprašanje, zakaj se ljudje vedno znova vračajo, je odgovoril z nasmehom in pregovorom: »Dober glas seže v deveto vas.« Po njegovem mnenju bi Piran potreboval več podobnih dogodkov. »Mislim, da bi se to moralo večkrat ponoviti. Dobre prakse poznamo že iz Izole in verjamem, da lahko uspejo tudi pri nas, v Piranu.«
Obiskovalci so njegovo razmišljanje potrjevali z dolgimi vrstami pred stojnicami. Otroci so se hladili s sladoledom, družine so posedale ob morju, mladi so klepetali na ploščadi, številni pa so preprosto uživali v poletnem večeru.
Od paradižnika do pice
Med najbolj zaposlenimi je bil tudi Janko Barbiš, ki stoji za blagovno znamko Istrijanko. Pirančan se je v času epidemije covida-19 iz turizma podal v povsem novo zgodbo – pridelavo paradižnika in razvoj domačih paradižnikovih izdelkov. Pred tem se je ukvarjal s turističnimi dejavnostmi, med drugim je ponujal ribjo pedikuro in oddajal apartmaje, negotove razmere med epidemijo pa so ga spodbudile k iskanju nove poti. »Za hec sem najel njivo,« se je spominjal začetkov. Kot ljubitelj dobre hrane je že dolgo opažal, da je na trgovskih policah težko najti res kakovosten paradižnik. »Vedel sem, kakšen mora biti pravi paradižnik, zato sem si rekel, da ga bomo poskusili pridelati sami.«
Prva letina je presegla vsa pričakovanja. Paradižnika je bilo toliko, da ga ni mogel porabiti sam, zato je poiskal predelovalca in iz njega pripravil prvo paradižnikovo omako. »Ko je nastal prvi izdelek, je bilo, kot da se mi je nekaj rodilo. Takrat sem vedel, da je to to,« je povedal. Danes v Dragonji obdelujejo približno hektar zemljišč, na katerih vsako leto posadijo okoli 15.000 sadik paradižnika. Pri pridelavi jim pomaga tudi bližina čiste Dragonje, s pomočjo katere namakajo nasade.
Barbiš je pred časom za dve leti odprl picerijo v Kopru, a jo je zaradi preobremenjenosti zaprl. Na festivalu na piranski Punti se je z veseljem vrnil za peč, saj so ga k sodelovanju povabili prijatelji. Kot oče dveh hčera in sina je razvil tudi domači kečap. Ob pogledu na deklaracije industrijskih izdelkov je ugotovil, da vsebujejo predvsem dodatke in premalo paradižnika. Zato je ustvaril lasten recept iz domače surovine. Izdelek ga je pripeljal tudi v projekt Štartaj Slovenija, s katerim je blagovna znamka Istrijanko postala prepoznavna po vsej Sloveniji.
Ko se je sonce začelo spuščati proti morju, se je prizorišče postopoma preselilo pred oder. Mikrofon je prevzela Pirančanka Tonja Senčar in poskrbela, da se je festivalsko vzdušje še stopnjevalo. Plesišče se je hitro napolnilo, številni obiskovalci so peli skupaj z izvajalko, drugi so koncert spremljali z obale ali ležalnikov.
Sobotni festival ni bil največji poletni dogodek na slovenski obali niti edini v Piranu, je pa bil eden tistih, ki najbolj jasno pokažejo, kako veliko lahko naredi lokalna skupnost, kadar stopi skupaj. Brez velikih imen in spektakularne produkcije je Piran za nekaj ur znova postal mesto srečevanj, pogovorov in druženja predvsem mlajše generacije. In morda je prav v tem njegova največja vrednost. Ne gre zgolj za glasbo ali kulinariko, ampak za občutek, da mesto spet pripada ljudem in predvsem mladim, ki v njem živijo. Kot je povedal Ivan Loboda, so želeli vrniti čas, ko si na piranskih ulicah vedno srečal znani obraz. Po sobotnem večeru je bilo videti, da jim je to vsaj za en dan uspelo.