V Sloveniji je okoli dvanajst odstotkov invalidov in dvajset odstotkov starejših od 65 let. Statistični urad napoveduje večanje srebrne generacije. Statistično gledano vsak pozna kakšnega starejšega človeka, invalida ali zgolj nerodo, ki si je poškodovala nogo. Torej vsi vemo, kako gre tem 35 odstotkom, ko se znajdejo pred stopnicami. A šele ko postanete eden izmed teh 35 odstotkov, problem zares razumete. Jaz sem imela to pomlad izjemno priložnost, da ugotovim, kaj vse mi je nedostopno.

Vzemimo ljubljanski grad, ki ga prenavljajo že vse tretje tisočletje. Peš ta tretjina prebivalcev ne grad more, zato pa ima na voljo vzpenjačo, vam bodo povedali na občini. Res je. Toda na občini so očitno vsi mladi in zdravi, sicer bi opazili, da človeka, ko izstopi iz vzpenjače, pričaka veličastno stopnišče. Po katerem sopihajo tudi starši z majhnimi otroki, vozički, nosečnice ... Še več »šteng« jih pričaka, če hočejo v razstavišča. A še prej morajo – po stopnicah – seveda ven iz obzidja, tja do kesona, kjer prodajajo vstopnice.

Cankarjev dom? Cankarjev dom je tista zgradba, v katero se je desetletja nadvse »ugledno« vstopalo le po stopnišču navzdol mimo picerije ali mimo štacun in potem še malo navzgor, do blagajne. Ali po stopnicah navzdol z Igriške. Potem so za javnost končno odprli tudi vhod s ploščadi (občasno) in glavni vhod s Prešernove, ki ima klančino. A še vedno vas v notranjosti pričaka dooolgi niz stopnic med nadstropji in znotraj dvoran. Ljudi na vozičkih hostese zadržujejo nekje v ozadju in jih potem tiščijo na podeste. Prenovljeni etnografski muzej ima dvigalo, a – ne deluje. Opera je bila prenovljena pred dobrimi desetimi leti. Uredili so dostojen dostop do dvorane. Toda za nakup vstopnice je treba po strmem, mračnem, drsečem stopnišču. (Govorjenje o nakupu preko omrežja je neokusno, tri četrt obiskovalcev Opere nima računalnika.)

Prav na te operetne stopnice sem se spomnila, ko sem te dni videla načrt prenove Drame. Tudi tu so narisane enake globoke stopnice, ki bodo s trga vodile do podzemne avle. Slika je bila motna, zato trdno verjamem, da so na robu tekoče stopnice, ta čudoviti izum 20. stoletja. Vsaka večja trgovina v Ljubljani ima lift in tekoče stopnice. Jaz pa govorim o javnih zgradbah, ki so zgrajene z javnim, tj. našim denarjem, o ustanovah, ki morajo ljudem ne glede na njihove osebne okoliščine zagotoviti spodoben dostop. Spodoben, ne drugorazreden »pojdite okoli, počakajte zunaj, pošljite koga drugega ...« Po tem se družba pozna, po tem, kako ravna z ranljivimi. Samo tisti, ki živi v iluziji, da bo večno v formi, je dovolj neumen, da ob tem problemu skomigne z rameni.