Hinko Smrekar se je rodil in umrl v Ljubljani, njegov opus pa je tako obsežen, da ga ni bilo mogoče predstaviti drugače kot v dveh delih (nekoliko tudi zaradi občutljivosti razstavljenega gradiva, ki ne sme biti izpostavljeno predolgo). Prvi del razstave je obsegal zgodnejše obdobje njegovega ustvarjanja, prevladovale so ilustracije in karikature vidnejših predstavnikov političnega življenja prve polovice 20. stoletja. Čeprav časovno zelo oddaljene, pojmovno še vedno aktualne, privlačne pa predvsem zaradi Smrekarjevega izjemnega mojstrstva pri risanju – v čemer je bil samouk. Nekoliko preseneča izbira resnobitnega, skorajda konservativnega načina upodabljanja v obdobju, ki je vrvelo od novih družbenih gibanj in tudi avantgardnih umetniških struj, a je Smrekar ostajal zvest črti.
Toda šele drugi del, ki pokriva drugo polovico njegovega življenja, razkrije resnične globine umetnikovega izraza in uma. Uma, ki je večkrat prestajal hude preizkušnje, saj se je Smrekar zdravil tudi na Studencu, kot se je v Ljubljani reklo psihiatrični bolnišnici. Prav tam je nastal najpretresljivejši, izpovedno najmočnejši cikel: serija risb, ki prikazujejo sopaciente. Podobe trpečih ali včasih povsem odsotnih ljudi, zgolj v rahlo začrtanih obrisih, kot da bodo vsak hip izpuhteli v zrak in da so zgolj privid, spominjajo na Mušičev cikel upodobitev taboriščnikov, katerih silhuete se rišejo iz ogljenega mraka.
Še danes univerzalno je tudi Smrekarjevo Zrcalo sveta, serija risb z upodobitvami hib in slabosti človeškega rodu, od neumnosti do pohlepa, vsega, kar je v 30. letih 20. stoletja še brbotalo na površini, z drugo svetovno vojno pa izbruhnilo. Zrcalo sveta je menda eno redkih, ki je nastalo iz umetnikovega notranjega vzgiba, medtem ko je bila velika večina opusa po naročilu, Smrekar pa je risal kot kak udarnik. Zato je tem bolj nerazumljivo in tragično, da se je spopadal s pomanjkanjem, stanovanjski problem si je rešil šele nekaj let pred smrtjo, in to z ironično poimenovano Vilo Kurnik, po risbah sodeč bolj kočuro, ki je stala nedaleč stran od ulice, ki danes nosi njegovo ime. Prav iz Vile Kurnik se je tistega jesenskega večera odpravil na zadnji sprehod, z glasilom OF v žepu je padel v roke italijanski patrulji in bil nato po hitrem postopku, brez sojenja, ustreljen kot talec.
Ne, smrečja nad tablo »Smrekarjeva ulica« nikdar več ne bom dojemala kot povod za smeh.
