Pravzaprav se po vseh merilih vedejo kot najbolj nemogoči gostje: prvič, svojega prihoda nikdar ne napovedo. Drugič, ko se vendarle pojavijo, ne pridejo niti pozdravit. Vselijo se v prostor, ki so si ga priposestvovali na lastno pest, in tam nato potuhnjeno ždijo. Tretjič, brez trohice slabe vesti špegajo skozi okno v kopalnico, kadar pa si jaz drznem zadostiti svoji radovednosti in za hip poškiliti v njihovo domovanje, se silno vznemirijo, zavlečejo globlje v duplino pod žlebom ali pa celo odfrčijo stran.
Še dobro, da družino Vrabec sestavljajo vrabci. Če bi bila človeška, bi skladno s slovensko doktrino medsosedskih odnosov gotovo že vložili nekaj tožb drug proti drugemu. Za motenje posesti, zavoljo uporabe služnostne poti oziroma zračnega koridorja, mogoče celo zaradi kršenja javnega reda in miru, saj znajo, kadar se izvali nov zarod, kar glasno ščebetati, in to navsezgodaj. Ampak ker niso ljudje, se jim pač marsikaj odpusti.
Gospod in gospa Vrabec prihajata v luknjo pod napuščem nad kopalničnim oknom že vsaj kakšnih pet let. Ob začetku gnezditvene sezone, ki se vsako leto pomika bolj v zimo, se nenadoma pojavita in se nato brž spravita k delu. Prisežem, da mi mladičev niti enkrat nista pripeljala predstavit, čeprav jih slišim in po tistem, ko se operijo in začnejo letalne vaje, tudi vidim. To pa je tudi vse; živimo v neke vrste simbiozi, ki vsaj na videz temelji na vzajemnem ignoriranju.
Spomladi ima Ljubljana več vrabcev kot prebivalcev, je v intervjuju za revijo Gea nedavno povedal profesor z biotehniške fakultete dr. Davorin Tome. Domači vrabec je najštevilnejša med ptičjimi vrstami, ki živijo v našem mestu. Okoli 100.000 osebkov jih šteje, in če računamo, da ima spomladi vsak par še pet do sedem mladičev, je članov razširjene družine Vrabec tedaj krepko več kot Ljubljančank in Ljubljančanov!
Ta podatek me je sprva navdušil, nato pa name deloval kot hladen tuš: s čim sem si zaslužila, da so se prav pod moj napušč zavlekli pripadniki tako rekoč gemein vrste, malone ptičji proletarci? Če bi mogla izbirati, bi si želela vsaj grlice, ki so tako elegantne v svoji rjavkasti opravi! Ali klepetave škorce z bleščečim perjem in tisočerimi napevi! Še posebej nobel bi bilo, če bi pod napuščem gnezdili galebi, novi prebivalci Ljubljane! Eh, jalovo upanje, oni imajo raje visoke, ravne in s prodniki posute strehe. Tudi škorci in grlice se naše hiše iz neznanih razlogov ogibljejo. In tako vsakič znova pride pomlad in z njo družina Vrabec. Namestijo se v gnezdu, ki ga iz leta v leto malo izpopolnijo, dodatno zatesnijo s šopom slame ali oblazinijo s cigaretnim filtrom. Po cele dneve čemijo tam, jedo mrčes, vključno s komarji, in z ničimer ne opozorijo nase. Z leti so se naučili celo pozirati za instagram. Pravzaprav so najboljši možni gosti.
