Ogromen izziv je posneti dokumentarni zgodovinski film, če pa ga posnameš v času epidemije, v času, ko je bila država zaprta in je bilo prehajanje med občinami omejeno, to meji že na blaznost. A ne za ekipo zgodovinskih navdušencev iz Kulturnozgodovinskega društva Triglav, ki so igrani film Predam se posneli na pobudo predsednika Filmskega ustvarjalnega društva Loke Studio Matica Poropatiča. »Dokončati igrani film je precejšen izziv, ki zahteva ogromno truda in časa. Ta izziv postane še precej večji, če ima film vojno zgodovinsko tematiko, zaradi vseh kostumografskih in scenskih zahtev. Kot da to dvoje ni dovolj težavno, smo se odločili, da bi bil naš film še v tujem jeziku, v nemščini,« je v pogovoru povedal Poropatič in poudaril, da so imeli res srečo pri izbiri dobrih igralcev s tekočim znanjem nemščine. Pri glavni vlogi nemškega oficirja se je odlično izkazal David Lindič, uveljavljeni ljubiteljski gledališčnik iz KD Svoboda Trbovlje.
Korektne lokacije, rekviziti in kostumi
Čeprav lahko po prvih videnih kadrih gledalec pričakuje zelo zanimiv zgodovinski film z množičnimi vojnimi prizori in obilico vojaške tehnike, avtorji poudarjajo, da so v filmu želeli poudariti zgodbo. »Zgodba pripoveduje o poti oficirja nemške vojske med drugo svetovno vojno po ozemlju Slovenije. Njegova doživetja, bitke, poraze in njegov zaključek vojne ter umik proti Trstu. Veliko pozornosti je bilo namenjene zgodovinski avtentičnosti. Da so se pred kamero pojavile kar se da korektne lokacije, rekviziti in kostumi,« je zagotovil Matic Poropatič in poudaril, da je bila prav ta avtentičnost, za katero je poskrbel Jošt Car, tudi pomemben element, za katerega so skrbeli ves čas snemanja.
Ker za vsako dobro zgodbo stoji ekipa ljudi, ki verjame vanjo, tudi pri tem projektu ni bilo drugače. Le da so vsi v njem tokrat sodelovali prostovoljno in brezplačno, kar pa je, kot je zatrdil sogovornik, resnično edinstveno. »Kulturnozgodovinsko društvo Triglav, ki je glavno društvo za zgodovinske uprizoritve v Sloveniji, je bilo najpomembnejši nosilec projekta. Njihovo obširno znanje tega zgodovinskega obdobja ter velike količine rekvizitov in kostumov so omogočili, da smo pred kamero res imeli kaj pokazati. Posebno težo imajo tudi prizori bitk, ko se po sceni zapodi dobrih sto uniformiranih statistov,« je povedal sogovornik in se ob tem spomnil na anekdoto, ki je zabavna šele zdaj, ko je film končan. »Snemanje filma je bilo vedno polno uniformiranih ljudi, čeprav je šlo za statiste v kostumih. Na trenutke je bilo težko razločiti, koliko ljudi je pravzaprav pred kamero, ampak oblečeni so bili pa vsi perfektno. Na takšnem snemanju v Parku vojaške zgodovine v Pivki smo se ravno pripravljali, da bomo posneli bolj množični prizor z lepim številom pripravljenih statistov,« je povedal sogovornik. »Nakar gledam in vidim nekoga, ki ni imel prav nič avtentična oblačila na sebi in je kvaril celotno kolono vojakov. Ko rečem osebi zraven sebe, kdo je njega oblačil in da naj ga nekdo uredi, ugotovimo, da gre za jutranjega tekača, ki je zašel na naše prizorišče snemanja.« Za piko na i naj bi kasneje ta isti tekač pritekel nazaj in sredi snemanja stopil na sceno ter pokvaril prav dober kader.
Pomemben del k atraktivnosti prizorov je odigral tudi Jernej Brajer, predsednik Kulturnozgodovinskega društva Triglav in vodilni strokovnjak za specialne efekte v Sloveniji. Brajer je bil odgovoren za posebne učinke pri filmu in glede na količino eksplozij, streljanja ter ostale pirotehnike, ki je v filmu, je bil zagotovo eden izmed bolj zaposlenih ljudi pri tem projektu.
Snemali po vsej Sloveniji
Dogajanje v zgodbi je ekipo gnalo k iskanju različnih lokacij po Sloveniji. Snemali so v zasneženih gorah, starih mestnih jedrih, veliko tudi v gozdovih Zasavja. »Imeli smo srečo, da je bilo zaradi epidemije mestno jedro Radovljice zaprto, tako smo dobili kuliso brez sodobno opremljenih vrtov gostinskih lokalov. Zelo pa so nam šli na roko tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer so nam omogočil snemanje na njihovem terenu, za kar smo jim res hvaležni,« je povedal Matic Poropatič in dodal, da so lokacije dale zelo dober pečat filmu.
Kot da niso imeli dovolj dela s snemanjem filma, si ga je ekipa naredila še več in posnela lastno partizansko pesem za film, za katero je vokal posodil Domen Kolenc. Tudi ta pesem je dobila spremljajočo videovsebino. S filmom, ki je decembra lani že sodeloval na Festivalu ljubiteljskega filma (#FLIF) v Kovorju pri Tržiču in prejel nagrado za najboljši film, bodo sodelovali tudi na drugih festivalih, do takrat pa si želijo, da bi si ga čim več ljudi tudi ogledalo na njihovi spletni strani ali na youtubu. Na vprašanje, ali je kratek film napoved celovečerca s podobno vsebino, se je sogovornik nasmehnil in priznal, da so v mislih vedno novi načrti.
»Vsekakor pa je to žanr filma, ki bi ga z veseljem poskušali še kdaj snemati,« je povedal in dodal, da je slovenska zgodovina bogata z zanimivimi in prelomnimi dogodki, zato verjame, da je s podobnimi projekti mogoče zapolniti vrzel na naši filmski sceni.
