V klimatsko in arhitekturno hladni čakalnici je sedeže tik ob vhodu za prihode, poleg stojnice s turističnimi reklamnimi letaki, zasedel moški srednjih let. Bil je edini gost potniškega terminala letališča Edvarda Rusjana Maribor.
»Odkar sem v pokoju, imam veliko prostega časa. Pa sem se navadil, da redno prikolesarim sem na letališče,« svoj obisk potniškega terminala utemelji Stanko Drevenšek iz bližnje Hotinje vasi. »Danes tukaj sedim že približno dve uri. Nekaj časa sem brskal po internetu, vmes opazujem, kakšen je obisk.« Je danes srečal kakšnega potnika? »Zdi se mi, da ne.«
Če bi bil potniški terminal mariborskega aerodroma avtomobil, bi ga lastnik bržkone opisal takole: »Malo rabljen. Kot nov. Prvi lastnik.« Bilo je leta 2011, ko je država investirala 18 milijonov evrov v novo gradnjo, več kot polovico je primaknil evropski sklad za regionalni razvoj. Od odprtja 21. novembra 2012 državna infrastruktura večino časa počiva, obraba je temu primerno minimalna.
31 zaposlenih, nič potnikov
Mariborsko letališče že dolgo nima redne linije. Tudi turističnih čarterskih letalskih povezav nima. Večje letalo ga obišče le, če je zaradi megle ali kakšnih drugih razlogov zaprto katero izmed okoliških letališč. Večino prometa zato tukaj ustvarijo poslovneži in premožnejši posamezniki, ki nočejo zgubljati časa s cijazenjem v cestnem ali železniškem prometu. Na mariborsko letališče priletijo s svojimi zasebnimi ali najetimi letali. Tukaj jim ponudijo kraljevi sprejem in VIP-servis z izrazito osebnim pristopom. Praktično ni želje, ki jim je ne bi bili pripravljeni izpolniti. Ker ni gneče, je postopek vkrcavanja in izkrcavanja izjemno kratek, pa še parkiranje pred poslopjem je brezplačno.
Maksimalne zmogljivosti so bile na preizkušnji zgolj aprila 2010, ko je bilo zaradi prenove vzletno-pristajalne steze zaprto brniško letališče. V 14 dneh so našteli 30.000 potnikov. Podobno gnečo na letališkem parkirišču so pred tem imeli 18. novembra 2009, na dan nogometne tekme med Slovenijo in Rusijo, ko je v Maribor priletelo 28 letal, večina seveda ruskih.
Drevenšek seveda ni bil povsem sam na letališču. Tudi če to nima rednega potniškega prometa, mora na njem službovati veliko ljudi. Podjetje Aerodrom Maribor ima 31 zaposlenih, k njim je treba prišteti še policiste, carinike.
Zračni promet varuje deset zaposlenih, njihov delavnik je neposredno vezan na obratovanje mariborskega letališča. V času našega obiska nadzornega stolpa ni bilo napovedanega vzleta ali pristanka. »Videz vara,« je prepričan Dušan Kaiser, vodja mariborske službe letališke kontrole zračnega prometa. Čeprav velja splošno prepričanje, da je na nebu nad mariborskim letališčem mrtvilo, imajo nadzorniki vendarle precej dela.
Lani so zabeležili približno 25.000 letov manjših plovil, ki so letela s pomočjo vizualne navigacije v nenadzorovanem zračnem prostoru, okoli 3000 plovil pa je letelo s pomočjo elektronske navigacije. »To je skoraj 28.000 operacij v enem letu,« povzame Kaiser. »Letov torej ni malo. Potniki pa so druga kategorija.«
Po mnogih študijah bi moralo letno našteti vsaj milijon potnikov, da bi se preživljalo brez finančnih injekcij iz javnega sektorja. Na mariborskem letališču, ki je vsakodnevno odprto med 8.30 in 20. uro, lahko o takšni gneči samo sanjajo. Lani niso našteli niti 6000 potnikov.
Multipraktiki ob letališki stezi
Upravnik letališča mora zaposlovati tudi svoje gasilce. V eni izmeni jih je na mariborskem najmanj pet. Delo letališkega gasilca je specifično. Če imajo običajni poklicni gasilci vsak dan po več intervencij, se letališkim, v srečnih okoliščinah, pripeti, da v celotni karieri nimajo niti ene. Zato je toliko težje vzdrževati pripravljenost za primer ekstremne situacije – letalske nesreče. »Na kateri koli del steze moramo prispeti v manj kot treh minutah,« je njihovo osnovno nalogo ubesedil Vojko Levar, vodja gasilsko-reševalne službe na mariborskem letališču. Tukaj službuje že 16 let. »V primeru letalske nesreče je ključna vsaka sekunda. Na moskovskem letališču so nesporno zatajili gasilci, saj so bili pri gorečem letalu šele po petih minutah. Tedaj je vročina v trupu presegla 800 stopinj Celzija.«
Za vzdrževanje primerne stopnje pripravljenosti imajo gasilci vsako soboto tehnični dan, vmes pa počnejo še marsikaj drugega. Pomagajo pri transportu prtljage, premikajo mobilne stopnice, praznijo stranišča na letalih, opravijo vzdrževalna dela, tudi košnja trave jim ni tuja. »Prepričan sem, da imamo mariborski gasilci več znanja kot brniški, saj so tam vsi ozko specializirani. Mi pa znamo vse,« je ponosen Levar.
»Multipraktiki« so tudi številni drugi uslužbenci Aerodroma Maribor. Če morajo na letališčih službovati stevardese in medicinske sestre, so v Mariboru stevardese po izobrazbi medicinske sestre. Tudi Nadja Vogrinec ni zgolj informatorka, med svojim 11 ur in pol dolgim delovnikom na terminalu skrbi tudi za sprejem in odpravo potnikov. Zato je že čez pol ure zapustila informacijski pult in odhitela na vzletno-pristajalno stezo, kjer je pristal zasebni helikopter. Na poti iz Nemčije do Malega Lošinja je prišel natočit gorivo. Tisto dopoldne je to bil edini pristanek na mariborskem letališču.
Na visokem informacijskem pultu je počivala v umetno usnje ovita, deviško nedotaknjena knjiga pritožb in pohval. Pod njo je ležala starejša knjiga, ki ni ni bila niti približno polna. »Prišli smo kaj pogledat, pa ni nič videti. Škoda.« je nekdo zapisal 12. oktobra 2017. Spodaj je bila zadnji komentar, spisan 5. aprila letos. »Pritožujemo se zaradi veliko letališkega prometa, ki se v zadnjih dneh izvaja neposredno nad naselji. Izvajajo se nizki preleti nad hišami. Dajemo pobudo, da se takšen promet omeji zaradi hrupa, izpustov in varnosti,« se je v knjigo vpisala Civilna iniciativa Miklavž na Dravskem polju.
Švedska plačuje Švedu pilotsko šolanje v Mariboru
Nizke prelete, ki jezijo krajane, opravljajo bodoči piloti. Na mariborskem letališču se šolajo pri ljubljanskem podjetju Aviation Career Center (ACC). Eden izmed teh šolarjev je Atti Hampus Rydbäck. »Želim postati profesionalni pilot letalske družbe,« svoj karierni cilj opiše 23-letni Šved, medtem ko je čakal na svoj dopoldanski šolski let do Ljubljane in nazaj. Zakaj Maribor? »Predvsem zaradi cene,« je pričakovan odgovor. »Za 18-mesečno šolanje, v katerem bom zbral 217 ur letenja in dobil licenco za upravljanje letala, težjega od 5,7 tone, bom plačal 49.990 evrov. To je zelo ugodna cena, pri nas na Švedskem bi plačal dvakrat več.« Kljub temu to ni malo. Od kod mu denar? »Minula tri leta sem delal in sem prihranil za polovico stroškov, drugo polovico pa mi krije država Švedska.«
Če bo obratovanje mariborskega letališča 15. julija prevzela državna družba DRI, mu bo pilotsko šolanje (posredno) sofinancirala še Slovenija.
