Letošnja jubilejna, 30. izvedba je prinesla tudi pomembno novost: rekreativni tek na 10 kilometrov so organizatorji prvič prestavili na soboto, medtem ko bosta polmaraton in maraton na sporedu v nedeljo.
Čeprav je desetkilometrska preizkušnja namenjena predvsem rekreativnim tekačem, so se na startu zbrali tudi odlični slovenski in tuji atleti. Med njimi sta bila tudi Vid Botolin in Klara Lukan, ki sta upravičila pričakovanja in zmagala v svoji kategoriji.
Botolin najhitrejši med moškimi, Lukanova med ženskami
V moški konkurenci je bil najhitrejši Vid Botolin, ki je deset kilometrov pretekel v odličnih 28 minutah in 34 sekundah. S tem je znova potrdil, da mu ljubljanska desetka izjemno ustreza. Drugo mesto je osvojil Filip Jančík s časom 29 minut in 34 sekund, tretji pa je bil Rok Markelj, ki je ciljno črto prečkal po 30 minutah in 41 sekundah.
V ženski konkurenci je slavila Klara Lukan, ena najboljših slovenskih tekačic na dolge proge, ki je desetkilometrsko razdaljo premagala v 31 minutah in 23 sekundah. Drugo mesto je osvojila Marcela Jokić s časom 33 minut in 40 sekund, tretja pa je bila Lea Haler, ki je v cilj pritekla s časom 35 minut in 14 sekund.
Ob progi navijali družine, prijatelji in štirinožni spremljevalci
Toda sobotna desetka ni bila zgolj tekma za najhitrejše. Bila je tudi pravi praznik rekreativnega teka, vztrajnosti in druženja. Ob trasi so se zbirale številne navijaške skupine, ki so s ploskanjem, vzkliki in glasnim spodbujanjem pomagale tekačem premagovati kilometre.
Med navijači so bile družine z otroki, prijatelji in znanci, ki so nestrpno pričakovali svoje tekače, ponekod pa so se jim pridružili tudi štirinožni družinski člani. Ti so skupaj z lastniki spremljali dogajanje ob progi in prispevali k sproščenemu sobotnemu vzdušju.
Navijaško razpoloženje je pritegnilo tudi številne mimoidoče. Nekateri so se med sprehodom po mestu ustavili, spremljali tekače in jih z glasnimi spodbudami pospremili naprej. Tako je bilo na številnih odsekih čutiti, da ljubljanski maraton že dolgo ni več zgolj športno tekmovanje, temveč dogodek, ki povezuje vse mesto.
Za številne rekreativce je bil prihod v cilj predvsem osebna zmaga. Nekateri so lovili svoj najboljši čas, drugi so želeli prvič premagati desetkilometrsko razdaljo, tretji pa so prišli predvsem zaradi vzdušja, ki ga lahko ustvari le množica tekačev na mestnih ulicah.
Sobotna desetka je tako ponudila vse, kar je značilno za ljubljanski maraton: vrhunske dosežke, množično udeležbo, športno vztrajnost in navijaško energijo. Jubilejni tekaški konec tedna se bo nadaljeval v nedeljo, ko bodo ljubljanske ulice zavzeli še tekači na 21 in 42 kilometrov.
Dopoldne tek odprli najmlajši tekači
Ljubljanske ulice so dopoldne zavzeli najmlajši tekači, ki so s svojo razigranostjo, pogumom in predvsem neizmerno energijo odprli jubilejni 30. ljubljanski maraton.
Natanko ob 9.30 so se na 200 metrov dolgo progo podali prvi mali športniki. Kar dva tisoč jih je bilo letos prijavljenih na 30. NLB Ljubljanski maraton. Nekateri so pogumno stekli sami, drugi so za pomoč prijeli mamo ali očeta, prav vsi pa so imeli isti cilj – čim hitreje priteči do medalje.
Kot veleva tradicija, je prvi start oznanil ljubljanski župan Zoran Janković, ki je dogajanje spremljal kar s ciljne črte. Nato je štafetno palico prevzel nepogrešljivi Gojko Zalokar, dolgoletni vodja ljubljanskega maratona, ki kljub upokojitvi ne odneha.
Najmlajšim so sledili triletniki, za njimi pa so si sledile generacije osnovnošolcev in nato srednješolcev. Za ogrevanje tekaških nog sta poskrbela atleta Jurij Španja in Živa Remic, ki sta otrokom pokazala, kako se pripraviti na veliki športni trenutek.
A če je kdo mislil, da je 200 metrov za najmlajše mačji kašelj, bi moral videti njihove resne obraze na startu in odločnost, s katero so se pognali proti cilju.
Tam jih je čakala medalja, za marsikoga prva v življenju, predvsem pa neprecenljiv občutek ponosa.
Med junaki dopoldneva je bil tudi triletni Ari, ki nam je resno zatrdil, da se je na tek pripravljal. In kaj je pojedel za zajtrk, da je bil tako hiter? »Kos kruha,« je razkril svojo športno skrivnost. Nato je ponosno pokazal na mamo, ki ga je spremljala na progi, a mu očitno ni bila kos. V cilj je namreč pritekel kar nekaj sekund pred njo. Mama ga je zaman lovila, Ari pa je dokazal, da leta pri teku niso vedno prednost. Na cilju ni manjkalo nasmehov, objemov in fotografiranja z medaljami.