Kranj že dobri dve desetletji išče samega sebe. V ta okvir so ujete velike spremembe, ki so po Savi odnesle podjetje Sava, skoraj ugasnile Merkur, zaprle vrata Planike. To so bili v času nekdanje skupne države gospodarski aduti, ki so s srednjo mlekarsko in gumarsko šolo ter Iskro kot krono vsega Kranj definirali v mnogo širšem okolju, kot je današnja država. Silnice, ki so delovale ves ta čas, Kranju niso bile naklonjene: mnogi sposobni Kranjčani in Kranjčanke so za dokazovanje izbrali bližnjo Ljubljano in zato gorenjska prestolnica ob spremembah ni znala ujeti ritma, ki bi ji prinesel nekdanji sloves industrijskega, športnega, kulturnega središča. Težko je za tak scenarij dogodkov kriviti (le) politiko, Kranj se je začel spreminjati v neko predmestje državne prestolnice. Gorenjska prestolnica je vse to capljanje za drugimi še dobro preživela, nezaposlenost ni bila dramatična, veliko je bilo novih stanovanj, mestno središče je privlačno, podjetnost zadovoljiva. Zato je toliko večji izziv spoznanje, da 50.000 ljudi nima poštene tržnice, da ni prave poslovne cone, da je vlak za gorenjsko univerzo že odpeljal. Štiri leta so minila v napovedih velikih sprememb, ki pa jih še ni.
1. Gospodarstvo (o)
Gorenjska banka sredi Kranja bo očitno kmalu v srbskih rokah, nekoč velika Sava ima sedež v Ljubljani, Merkur je senca nekdanjega velikana, celo ime Iskre imajo v lasti v Ljubljani. Politično-gospodarski projekt »gorenjskega trojčka« (banko, Merkur in Savo so obvladovali ter med seboj povezali znani gospodarstveniki Zlatko Kavčič, Bine Kordež in Janez Bohorič) je propadel. Zgled dobrega gospodarjenja so Američani (Goodyear na področju gumarstva) pa tudi Egipčani (Iskraemeco s števci). Lokalni politiki pa še ni uspelo nekaj tisoč podjetnikom in obrtnikom zagotoviti prostora za poslovno cono, ki cveti v bližnjem Šenčurju. Kljub tektonskim spremembam je bila nezaposlenost ves čas nizka, obstal je celo eden večjih slovenskih gradbincev – Gorenjska gradbena družba, obrtniki so pokazali trdoživost.
2. Promet (–)
Če včasih prideš iz Šenčurja v Kranj hitreje peš ali s kolesom kot z avtomobilom, je prometna zagata očitna. Manjka severna obvoznica, primestni vlak do Ljubljane in letališča je znanstvena fantastika. Ne gre odrekati rezultatov sedanji oblasti pri novih kolesarskih stezah, parkiriščih, spodbujanju trajne mobilnosti. Proti Brniku ali Škofji Loki so prometni čepi, kar pomeni, da tudi na državni ravni ni dovolj podpore. Ob nedavni zapori osrednje ceste skozi mesto so občani pogrešali ustrezno obveščanje države in občine, pohvalno pa je reševanje te črne točke.
3. Sodelovanje občanov (–)
Kranjčanke in Kranjčani se odzovejo, ko jih problem zadeva neposredno: lokacija avtobusne postaje in ekološko sporna poslovna cona Laze sta rodili civilni pobudi, ki ju lokalna oblast v štirih letih ni mogla potolažiti. Župan Trilar je skušal z etičnim kodeksom in častnim razsodiščem uveljaviti jasne standarde odgovornosti in obnašanja politikov, a sam potem ni zmogel ravnati po sprejetih pravilih in tudi zato je zaupanja občanov v lokalno politiko malo, kar pa ni samo kranjska značilnost. Za Gorenjsko značilno »vrtičkarstvo« pa je cokla za projekte, ideje in cilje, kjer je potrebna kohezija ne glede na stranke in druge ločnice.
4. Družine (o)
Mladi starši zadnja leta ostajajo s svojimi malčki pred vrati polnih vrtcev. Sedanja oblast Boštjana Trilarja temu problemu ni bila kos, koncesijski vrtci pa so samo gasilske akcije. Sredi Kranja je prazna velika stavba, ki je bila predvidena kot največji vrtec, a so se načrti spreminjali in zdaj naj bi končno dobila ustrezno vsebino in reševala problem otroškega varstva. Kranjski vrtci so največji tak zavod v državi, notranji pretresi pa niso bili v prid delovanju. Nova otroška igrišča, poziv najmlajšim v mestno središče s prireditvami in druge akcije so prebliski, ki jih ne gre prezreti.
5. Izobraževanje (+)
Gimnazija, ki je zaradi nasprotovanja migrantom v dijaškem domu razburkala javnost, je samo incident in ne pravilo: gorenjska prestolnica ponuja mladim prave programe (na primer mehatronik), koncert gimnazijcev je prestižen slovenski kulturni dogodek, povezava skakalnega športa in šolanja je dolgoletna praksa in dober zgled. Kranj ni bil uspešen z zamislijo o gorenjski univerzi, in to je še en dokaz, da je manjkalo enotnosti in energičnosti politikov na vseh ravneh. Tako je tabla »Kranj – športno in univerzitetno mesto« le spomin na idejo, ki je zvodenela, še preden bi postala resen projekt.
6. Šport (+)
Gradnja regijskega vadbenega centra in ledne dvorane se ni premaknila niti za centimeter. V Stražišču bodo dobili desetletja pričakovano športno dvorano. Kranj sodi med kraje z največ športnimi površinami na prebivalca, pa tudi množičnost rekreativnega športa nikakor ni vprašljiva. Tudi proračunska sredstva za šport so znatna. Usihanje velikih podjetij kot sponzorjev je prineslo krizo kolektivnim športom, tudi kolesarstvu in plavanju. Toda Matej Mohorič, Jan Polanc (kolesarstvo), Aleš Česen (plezanje) in drugi znajo opozoriti nase tudi svetovno javnost.
7. Stanovanja(+)
Zaradi bližine Ljubljane je Kranj zanimiv tudi na nepremičninskem trgu. Po več kot 300 novih stanovanjih na Planini pred leti in lepi soseski Jelen v mestnem središču ni večjih novogradenj. Lokalna oblast bo za stanovanjski sklad vzpostavila ustrezne pogoje za gradnjo na levem bregu Save, kranjski Domplan je zgradil manjši kompleks pri Brdu, večja pa bo soseska na robu Kranja med Kokrico in Mlako. Še vedno je prazno zemljišče nekdanje mlekarne, manjka neprofitnih stanovanj. Čeprav so vsi župani do zdaj poudarjali pomen mladih, stanovanjske gradnje zanje do zdaj ni uspelo nikomur energično zagnati.
8. Kultura (o)
Prešernovo mesto privabi nekaj deset tisoč ljudi na kulturni praznik, nova knjižnica je več kot opravičila milijonski vložek in Prešernovo gledališče skuša vsaj malo kljubovati »eliti« v prestolnici s samosvojo potjo. Prešernovega gaja Kranj ni znal »prodati« kot kulturne romarske poti. Marsikdo bi si želel bolj živahen, avantgarden, samosvoj pristop, zlasti pri mladih. Layerjeva hiša kaže smer kot prizorišče, ki presega prislovično zatohlost province, ki nima koncertne dvorane. A pri roki je finančni primež kot izgovor za prevečkrat prisotno ustvarjalno impotenco.
