Med njimi je 80-letni Alojzij Juvanc, ki v tem delu mesta živi že od otroštva. »Kot mulci smo se igrali v rakovniških dolinah, kjer je bil blizu Dolenjske ceste v hribu potok, v katerem je bilo takrat še polno potočnih rakov,« o času po drugi svetovni vojni pripoveduje sogovornik. Po rakih, ki so nekoč kraljevali v vodah tega dela Ljubljane, je območje Rakovnika dobilo ime.
Med ljudmi tako, z nekaj različicami, kroži zgodba o izvoru tega krajevnega poimenovanja. Ena od razlag, ki jo je mogoče slišati, pravi, da je bilo nekoč ogromno rakov »v strugah vseh potokov« po Rakovniku. Da je bilo prav neverjetno. Bili so blage svetlo oranžne barve in jih, kot pravijo, niso lovili.
Nekaj je tudi odstopanj, kdaj točno naj bi raki v potoku izginili. Juvanc se spominja, da so počasi zaradi onesnaženja izginili nekje na začetku 50. let. V nasprotju z raki pa so potoki, ki tečejo z Golovca in se izlivajo v bajer, ostali. Na Rakovniku sta sicer dva bajerja. »Veliki spodnji oziroma tako imenovani suhi bajer je bil sicer običajno napolnjen, le poleti so dvignili zapornico in spustili vodo iz njega, da so ga pokosili,« pripoveduje Juvanc. Pozimi »se je nanj hodilo drsat pol Ljubljane«. Drugi, manjši bajer, ki je višje od suhega in se vanj izteka, je bil neprekinjeno napolnjen z vodo. »Da je imela žabogojnica pod njim, v kateri so tja do poznih 50. let prejšnjega stoletja gojili žabe, ki so jih prodajali v Francijo, vodo vse leto,« še enega od svojih spominov posreduje Rakovčan.
