Na prvi pogled je videti preprosto. Človek stoji z vrvjo v rokah in jo v ritmičnih gibih vrti okoli telesa. Toda za na videz enostavnim gibanjem se skriva precej več kot zgolj nova oblika rekreacije. Rope flow je metoda gibanja, ki razvija koordinacijo, gibljivost, ravnotežje in zavedanje telesa, vse več privržencev pa dobiva tudi v Sloveniji. Eden izmed njih je gibalni mentor Tine Pečnik, ki bo ta četrtek v ljubljanskem Tivoliju pripravil delavnico, na kateri bo predstavil osnove te vse bolj priljubljene tehnike.
Njegova zgodba z rope flow se je začela precej spontano. »Tehniko vrtenja vrvi, imenovano rope flow, mi je predstavil Dalibor Todorović, eden izmed mojih mentorjev. Takoj sta me pritegnili izrazita lahkotnost in fluidnost v gibanju, četudi nisem vedel, kaj gledam,« se spominja.
Pravi, da ga ni prepričala zahtevnost ali spektakularnost gibov, ampak občutek lahkotnosti. »Že po nekaj minutah igranja z vrvjo sem začutil, da se tukaj skriva ogromen potencial raziskovanja telesa. Čez čas sem se preko vrtenja vrvi začel spoznavati s svojimi vzorci gibanja, ki se ponavljajo čez dan – kako hodim, dvignem roko, rotiram hrbtenico, medenico, položaj ramen med vsakodnevnimi opravili. Vrv mi je pri tem izjemno pomagala in mi še vedno, celo bolj kot katera koli druga praksa. Moje gibanje postaja vse lahkotnejše.«
Od poškodbe rame do gibalnega mentorstva
Čeprav je danes rope flow pomemben del njegove prakse, je bila njegova pot v svet gibanja precej drugačna. Že proti koncu osnovne šole je odkril kalisteniko. Posnetki na spletu, ki so prikazovali, kaj vse je mogoče doseči zgolj z lastnim telesom, so ga popolnoma prevzeli. Treniral je vsak dan, pogosto tudi večkrat dnevno. Osvojil je zahtevne elemente, kot sta muscle-up in human flag, ob tem pa začel raziskovati tudi prehrano, dihalne tehnike, bosonogo hojo in hladne kopeli po metodi Wima Hofa.
Potem pa je marca 2020 prišel trenutek, ki mu je življenje obrnil na glavo. Med raziskovanjem gozdov si je daleč od civilizacije izpahnil ramo. Več ur je čakal na pomoč, poškodba pa je prišla ravno v času epidemije covida-19, ko je bil dostop do fizioterapije močno omejen. »V 24 urah sem prešel od muscle-upa z dvajsetimi kilogrami dodatne teže do tega, da mi je bilo že samo visenje na drogu nemogoče.« In prav ta izkušnja ga je usmerila v drugačno razumevanje telesa.
»To obdobje me je preobrazilo. Začel sem raziskovati dihanje, postenje, prehrano, meditacijo, regeneracijo in čutenje. Takrat sem spoznal, da resnično ljubim gibanje – ne le kot trening, ampak kot pot samospoznavanja.« Danes vodi skupinske vadbe, individualna mentorstva in delavnice, pri katerih ne govori več le o moči, temveč predvsem o kakovosti gibanja.
Vrv kot podaljšek telesa
Čeprav rope flow marsikdo primerja s kolebnico, Tine poudarja, da gre za povsem drugačen način gibanja. »Tehnika je izjemno enostavna. Gre za vrv, podobno kolebnici, ki jo vrtiš okoli telesa na različne načine z namenom, da vzpostavljaš ravnovesje v telesu – moč in mehkobo, hitrost in počasnost. Obenem razvijaš gibčnost sklepov, še posebej ramen in hrbtenice. Poleg tega pa je izjemno zabavna. Zelo hitro lahko padeš v stanje, ki mu pravimo 'flow state'.«
Cilj ni utrujenost, temveč učinkovitejše gibanje. »Gre za povezovanje vseh mišic telesa v sodelovanje, temu pravimo tudi gibanje skozi fascije. Telo začne samo prepoznavati, katere mišice mora okrepiti in katere sprostiti, da vzpostavi več ravnovesja. Hkrati pridobivaš gibljivost sklepov, koordinacijo, ritem, usklajenost trupa in nog ter povezanost dlani s stopali.« Prav zato je prepričan, da je rope flow primeren za skoraj vsakogar.
»Rope flow je namenjen prav vsakomur, od petletnega radovednega otroka do osemdesetletnika z bolečinami. Začetniška vrv tehta okoli 500 gramov, zato ne gre za fizično zelo intenzivno prakso. Sam imam izkušnjo učenja otrok in starejših. Vsak od njih je preko vrvi odkril nekaj novega o svojem telesu in izboljšal svoje gibanje.«
Na delavnicah ni pomembno, kako telesno pripravljen je posameznik
»Za udeležbo ni potrebno nobeno predznanje ali posebna forma. Lahko prideš tudi, če imaš bolečine. Vedno najdemo način, kako gibanje prilagoditi tvojemu telesu in zmogljivostim.« Med dvournimi srečanji udeležencem najprej predstavi osnovno teorijo, nato pa postopoma gradi gibanje. »Razložim, kaj želimo doseči in zakaj uporabljamo določene načine vrtenja vrvi. Namen ni, da se fizično izmučiš, ampak da odkriješ bolj učinkovito gibanje svojega telesa.«
Posebnost rope flowa je tudi, da ne zahteva skoraj nobene opreme. »Potrebuješ le vrv. Izdelujem jih sam, na delavnicah jih posodim, po želji jo lahko udeleženec tudi kupi. Zelo rad poudarim, da jo lahko vzameš praktično kamor koli. Če greš na sprehod, si jo zavežeš okoli telesa in skoraj pozabiš, da jo imaš s seboj.« Največji izziv za začetnike je po njegovih besedah pretirana želja po nadzoru. »Na začetku pogosto preveč uporabljamo roke, ker želimo nadzorovati vrv. V resnici pa gibanje izvira iz hrbtenice in medenice. Ko posameznik spusti kontrolo in vrv postane podaljšek telesa, se popolnoma spremenita tako videz gibanja kot občutek lahkotnosti.«
Priznava, da marsikdo ob prvem srečanju z rope flow ne razume, kaj pravzaprav gleda. »Četudi je za marsikoga nekaj čudnega ali nevsakdanjega in ne vidi smisla, zakaj bi to počel, rad spodbujam ljudi, da poskusijo nekaj novega. Tako se razvijamo ne le telesno, ampak tudi mentalno, v dojemanju samega sebe.« Ob koncu pa napove z enakim navdušenjem, kot ga je občutil ob prvem srečanju z vrvjo: »Ta tehnika vrtenja vrvi bo preplavila svet gibanja in slej ko prej bo postala tako znana in priljubljena, kot je danes skakanje čez kolebnico.« In sodeč po vse večjem zanimanju za rope flow po svetu in tudi pri nas njegova napoved morda le ni tako drzna, kot se zdi na prvi pogled.