Južnoštajerska vinska cesta: Srčna vinska cesta s francosko zvezdo

Na avstrijski cesti zgolj kolesari

Obiskuje Radmilović najstarejšo avstrijsko vinsko cesto? »Seveda, redno, kot kolesar. Njihove ceste so lepše, težko mi je priznati, da je tudi njihova vozniška kultura višja, je spoštljivejša do kolesarjev. Pri vinu pa ostajam nacionalist in šovinist. Vztrajam, da je naše najboljše, in nimam potrebe po tem, da bi pil avstrijskega. Pri nas je tudi narezek še zmeraj s kmetije, ne iz Hoferja. Kar me spet sili v premislek, kje bodo naši vinogradniki dobili mesnine, če se bo v kraj vsakodnevno pripeljalo 30 turističnih avtobusov. Najbrž tudi v diskontu. Zato uživam, dokler lahko.«

Preden cesta zapelje skozi gozd in na Plaču prečka mejo z Avstrijo, se na levi odpre pogled na mogočno Tementovo vinsko klet, ki kot čezoceanka zre na slovenski jug. Z grebena se razprostirajo pogledi na stotine hektarjev vinogradov. Kateri so v avstrijski lasti, praviloma ni težko prepoznati. Z masivnimi zemeljskimi deli so jih lastniki povsem zgladili. Pod različno strmimi koti so pedantno zloženi v zeleno pokrajino. Kot wimbledonske zelenice, brezhibno ploščate in prepredene z geometričnimi črtami.

Na avstrijski strani si velikost in kakovost nista v nasprotju. Johannes Gross s statusom dvolastnika obdeluje več kot 60 hektarjev vinogradov. Številna njegova vina so imenitna, avtorska, dolgoživa, kultni status uživa slovenska lega svečinski Gosposki breg (Witscheiner Herrenberg), zasajena s starimi trtami sauvignona in rumenega muškata.

Naval je presenetil vse

Terasa in degustacijski prostor sta bila polna nasmejanih, mladih ljudi. Za šankom je Gross fino oblečenemu paru natakal vina in pojasnjeval podrobnosti o njih. Oseben pristop in sproščeno vzdušje sta pomembni komponenti privlačnosti Južnoštajerske vinske ceste. »Dosedanji junijski obisk je približno za četrtino višji od običajnega, na cesti danes ne dobiš proste sobe,« je presenečen nad razmerami. »Prejšnji konec tedna je bila tolikšna gneča, da sem prvič pomislil, da bi ljudem rekel: 'Prijatelji, moramo zapreti, polni smo.' Tega še nisem doživel.«

Večina gostov je Avstrijcev, ki načrtovanega oddiha niso preživeli v tujini. Če ne bo spet zaščitnih ukrepov, gneča do trgatve ne bo usahnila.

Poletje je že dolgo del turistične sezone na vinski cesti. Še več gostov ne potrebuje, se strinja Gross, spremeniti se mora njihova struktura. »Na svetu se pridela preveč vina, ljudje ga v povprečju popijejo vse manj. Hkrati pa zanj potrošijo vse več denarja,« ubesedi ekonomski paradoks prihodnosti. »Težave bodo zato imeli tisti, ki se ne bodo zmožni spremeniti in prilagoditi.«

Ogledati si najbolj prepoznaven trojni ovinek med štajerskimi vinogradi je obveza. Do mogočne lipe na kmetiji Dreisiebner, izpod katere se najbolje fotografira asfaltirano srce, se čez konec tedna sprehodi tudi do 500 ljudi. »Si mislite,« se še zmeraj čudi Štefka Dreisiebner, »k nam so se hodili slikat tudi na vrhuncu pandemije.«

Nekateri se pripeljejo z motorji ali prikolesarijo, skupina upokojencev iz Laškega je prišla z avtobusom. Avstrijskoštajerska mladoporočenca, s pričama in fotografinjo, sta pripešačila čez mejo, ki poteka tik ob turistični kmetiji. Obljubili so, da bodo spili tudi nekaj vina. Ob plačilu brizganca sem doplačal pol evra, »za lep razgled.« »To pa redko slišim,« se je nasmejala Dreisiebnerjeva.

Ena od izpostavljenih razglednih točk, s katere je tudi mogoče občudovati pokrajino, se imenuje Miza na meji. Kamnito omizje stoji tik ob mejnem kamnu, polovica je v avstrijski občini Glanz, druga polovica v občini Kungota. Avstrijski vinotoč Elbenhof si ga je zamislil kot umetniški projekt v znamenju čezmejnega povezovanja in prijateljstva.

Mejni kamni med bratskimi posestmi

Pred dobrim stoletjem je povojno zabijanje novih mejnih kamnov razdelilo bratske posesti. »Očetov brat je bil Ivan Dreisiebner. Kot vojak avstrijske monarhije, torej na strani poražencev, je bil v vojni ranjen pri Gorici,« je že pred časom pripovedoval znan avstrijski vinar Johann Dreisiebner. »Ivan se je odločil živeti v Državi SHS. Moj dedek se je – na srečo – odločil za Avstrijo.« Neposreden Ivanov sosed je bil Emanuel Gaube s Špičnika, ki je zaradi Ivanove odločitve pristal v novi državi. Bil je napreden kmet, kasneje je stekleničil in etiketiral vino, v centru Maribora je imel gostilno Balkan. S sosedom Ivanom sta postala dobra prijatelja, med drugim je bil Emanuelova poročna priča.

Druga svetovna vojna je zapletla družinska razmerja. Emanuel Gaube je zasedel visoko funkcijo pod nemško oblastjo, Ivan Dreisiebner pa je dobil madež izdajalca in so mu grozili z deportacijo, ker se je odločil za Jugoslavijo, je razlagal Dreisiebner. Nekega dne leta 1942 je Ivan odkorakal k sosedu Emanuelu in ustrelil vanj. Prestrelil mu je klobuk. V prepričanju, da ga je ubil, je Ivan stekel v bližnji gozd in si tam vzel življenje. »Nikoli nismo izvedeli, zakaj je to storil,« zavzdihne Emanuelov sin Alojz Gaube starejši, ki je le tri leta kasneje prav tako ostal brez očeta. Po koncu vojne, pri 37 letih, so Emanuela odpeljali s kmetije, najbrž v taborišče Šterntal. Svojci ga niso videli nikoli več.

Družinska tragedija je kasneje doživela romantičen preobrat. Danes ga slikovito simbolizira vinska cesta v obliki srca, ki vodi do slovenske kmetije Dreisiebner. »Nekaj let kasneje se je Ivan Dreisiebner mlajši zaljubil v Emanuelovo hči Viktorijo Gaube. In jo poročil. Kmalu zatem se je Alojz Gaube zaljubil v Ivanovo hči Anico. In sta se poročila. V tistih težkih časih so si medsebojno pomagali in preteklost je bila pozabljena,« je pripoved končal avstrijski Dreisiebner.

Preteklosti seveda niso pozabili vsi, opazna je na vsakem koraku. »Moj oče je vino stekleničil že leta 1938, nam je to uspelo 50 let kasneje, šele z osamosvojitvijo smo svobodno zadihali,« je razmere ubesedil Gaube starejši, čigar uspešno vinogradniško zgodbo, nadgrajeno s kulinaričnim doživetjem, nadaljuje sin Alojz mlajši s soprogo Klavdijo.

Južnoštajerski vinski cesti, najstarejši v Avstriji, se je s pomočjo države in dežele uspelo razviti v največjo vinsko turistično destinacijo v celotni regiji. Pokrajina je v gospodarskem razcvetu.

Danes so vinotoči, gostilne in vinske hiše nabito polni, kot da se spomladi ne bi zgodilo nekaj globalno pretresljivega. Ni bilo težko prezreti, da je imel Gustav Strauss za seboj naporen vikend. »Pri nas je norišnica, polni smo kot jeseni. Ampak tako je samo v tem delu Štajerske, drugod je zatišje. Polna je še Koroška, obisk Tirolske in mest ne zanima nikogar,« pravi vinogradnik.

Več kot 400 vinogradniških kmetij in približno sto vinotočev se niza v avstrijskih občinah, ki jih združuje vinska cesta. Konkurenca je huda, ampak obiska je očitno dovolj za vse. »Če si dober, te najdejo. Majhnost in razdrobljenost sta prednosti naše destinacije, gost je še zmeraj blizu gostitelja, oseben stik je nekaj povsem običajnega. In zaželenega,« pravi Strauss, ki je že šesto leto predsednik Turističnega združenja Gamlitz (Gomilica). »Ko sem prevzel funkcijo, smo v Gomilici imeli 95.000 nočitev, lani smo jih s 1200 posteljami ustvarili 123.000.« Za primerjavo: v obmejni občini Kungota je približno 70 postelj za goste, ki so lani ustvarile 11.077 nočitev.

V turistične zmogljivosti je investiral tudi Strauss. Lani je uredil nastanitveni objekt Weinschmiede z razkošnimi sobami, savno, bazenom. Seveda si želi, da bi bile sobe zasedene vse dni v tednu, ne zgolj čez (podaljšan) konec tedna. »Leta 2030 ne bomo več izletniška, temveč dopustniška destinacija,« je ambiciozen. »To bo možno le, če se poveže celotna čezmejna regija, skupaj z Gradcem, Radgono in Mariborom.«

Nezaželene naložbe bogatašev

Krajina že danes doživlja tektonske premike. Vsi niso dobro sprejeti. Pred nedavnim je eden od najbolj prodornih vinarjev posekal več hektarjev gozda. Namesto dreves bo sadil trte. Štajerska je postala zanimiva tudi za gospodarsko elito. Svoj drugi dom si je na Kresnici, tik ob slovenski meji, uredil nekdanji predsednik uprave BMW in VW, Nemec Bernd Pischetsrieder. Več kot 30 hektarjev veliko vinsko posest si v Straussovi soseščini ustvarja nekdanji šef Magne Sigi Wolf, tudi on je posekal več hektarjev gozda in »obglavil« grič. Kdo sploh želi piti vino nekdanjega avtoindustrijalca?

»Ta razvoj je zelo negativen, ne potrebujemo posesti, kot je Wolfova. Žal se tega ne da preprečiti,« je kritičen Strauss. »S svojim početjem oligarhi potiskajo nepremičninske cene v nebo. Za tisto hiško tam na vrhu hriba danes zlahka terjaš milijon. Nekoč se je to zgodilo Bad Gasteinu. Prišli so Rusi, pokupili so vse. Zdaj je tam tema. Vas duhov.«

Slovenska stran te dni piše drugačne zgodbe. Hiša Denk v Kungoti je uradno ozaljšana z Michelinovo zvezdico. V Tednu restavracij bi Gregor Vračko lahko večkrat razprodal svoj lokal, zanimanje za obisk je bilo rekordno. Sicer pa so njegovi redni gostje vajeni, da rezervirajo mizo nekaj tednov prej.

»Vedno je bolj leteč, zmeraj ga moramo iskati,« pripomni uglajen natakar za sprejemnim pultom. Ko ga izsledijo, Vračko povabi v ločeno jedilnico, edino prazno v sicer razprodani restavraciji. Postregel je kozarec svečinskega vina, sebi je skuhal kratko kavo, ob kateri je verižno kadil cigarete. Vmes ga je zmotila angleško govoreča sommelierka, ki je prišla preverit, koliko stane steklenica avstrijskega »naravnega» vina iz kleti Seppa Mustra, slovitega pridelovalca vin z bližnjega brega. Hiša v Kungoti je kozmos v malem.

Bodi to, kar si, drugih je že itak preveč

»Pogovor je off the record, nočem, da me citiraš. Vse to je trenutna fama, pozabi! Idi se raje pogovarjat z Matejem (Vračkom, op. p.),« je vztrajal šef. Škoda. Njegove izjave so neposredne, duhovite, dvoumne. Ob omembi zvezdice odmahne z roko in vztraja, da se zaradi nje ne bo spremenil, da bo ostal naturščik. »Bodi to, kar si, drugih je že itak preveč,« je eden izmed njegovih življenjskih sloganov. Enake naj bi ostale tudi cene v Hiši Denk, ki so že danes bistveno nižje kot pri konkurenci čez mejo.

Težko mu je verjeti, da si z zvezdico ni nakopal dodatne odgovornosti, dasiravno ima izkušnje s tako visoko kulinariko, saj se je nekoč kalil tudi v restavraciji z dvema. Poleg tega ne gre odmisliti, da se je lotil novega gostinskega projekta: v Kungoti bo v sosednjem lokalu stregel pice. Gregor Vračko si ne more privoščiti, da bi pekel povprečne pice. Morale bodo biti dobre.

Hiša Denk ni edina gostinska institucija v občini. Gostišče Vračko (niso v sorodu) v središču Jurija je čezmejno priljubljeno že več kot stoletje, na stavbi je zapisana letnica 1908. Gostinsko-vinogradniška posest je doživela tretjo menjavo generacij. Restavracijo je prevzela Ines Vračko Oblak, njen 32-letni brat Matej Vračko, ki ga je omenil šef Gregor, pa je prevzel vinsko zgodbo in investiral v moderno vinsko klet s svetlim in prostornim barom ter teraso. Vrednost naložbe: 900.000 evrov.

Matej je bil nekoč obetajoč nogometni napadalec, leta 2008 je postal član NK Maribor. Pri treningu si je hudo poškodoval koleno. Po dolgotrajnem okrevanju je do leta 2018 brcal v nižjih slovenskih in avstrijskih ligah, vmes se je vse bolj vključeval v vinsko zgodbo.

Pričakovani Vračkovi gostje so poleg ljudi iz Maribora in okolice seveda tudi tisti, ki jih prvenstveno pritegne avstrijska vinska cesta. Računa tudi na tranzitni promet, ki se v normalnih razmerah vali skozi kraj. In se bo odvijal, dokler bo mejni prehod ostal odprt in se bodo ljudje smeli gibati brez omejitev.

»Zanimanje za Slovenijo narašča iz leta v leto,« ugotavlja vinar. Denkova Michelinka bo odlična promocija za celotno čezmejno destinacijo. »Imeti takšno gostilno v kraju nas vse dela ponosne. Pogrešam pa še takšno dodatno ponudbo, ki bi zadržala gosta. Ker lep razgled, dobro vino in hrana so dovolj za en dan. Za več pa ne.«

Post in joga sta dobra kombinacija

Joga, transcendentalna meditacija ali post niso dodatna ponudba, ki bi jo na prvo žogo povezal z dopustom na vinski cesti. Šumenje listja in pljuski bazenske vode, premešani s pritajenimi klepeti, je sproščujoča dopoldanska zvočna kulisa na posesti Alice in Rolanda Taussa.

»Začelo se je z znanko iz Lučan, ki je za naše goste izvajala tečaje joge,« obuja zgodbo Roland Tauss. »Naslednji korak, brez prevelikega predhodnega razmisleka in ambicij, je bila izgradnja Hiše tišine, naše telovadnice. Odziv nas je zelo presenetil. Zdaj letno gostimo do 60 skupin iz Avstrije, Nemčije in Švice. Tudi letos jih bo, kot kaže, toliko. Najavljeni sta tudi po dve skupini na teden.«

Kako gre postenje skupaj z vinom? »Joga in zdrav življenjski slog sta v trendu. Naša posest je na mirni legi, imamo s fotovoltaiko ogrevan bazen, savno, v vinogradih in v kleti delamo biodinamično, vsi izdelki in sestavine v gostinski ponudbi so certificirano ekološki. To privlači naše goste, ki imajo radi tudi kozarec dobrega pristnega vina.« Na kmetiji Tauss imajo 26 postelj za goste, ki jim nudijo poln penzion. Parkirišče je bilo polno. Registracije so bile avstrijske, z vseh koncev države.

Strm turistični vzpon vinske ceste Taussa odkrito skrbi. »Regija se hitro in izrazito spreminja. Pred 30 leti je imela povprečna posest 0,8 hektarja vinogradov, danes je povprečje že pri 2,5 hektarja, posesti s 50 hektarji niso več nič neobičajnega. Veliki postajajo večji, majhni odmirajo, vina je na svetu že zdavnaj preveč. Če se ne bomo ustavili in zamislili nad našim početjem, ne bomo potrebovali atomske bombe. Sami se bomo potisnili čez rob.«

Uli Firmenich je iz domače garaže izstopil s sobotnim Večerom pod pazduho. Nepričakovan prizor. »Prinesla ga je naša slovenska sodelavka, da nam pokaže intervju z Gregorjem Vračkom,« pojasni Johannes Firmenich, zakaj oče prelistava mariborski časnik. Vinotoč Firmenich je eden od tistih majhnih ključnih delčkov v mozaiku uspeha vinske ceste. Znan je po kreativni in večplastni gastronomski ponudbi, ki je zanimiva tudi vegetarijancem in veganom. Brez predhodne rezervacije boste težko dobili prosto mizo. Surovine kupujejo pri lokalnih pridelovalcih, mesnine predelujejo in dimijo doma. Johannes, ki na domačiji skrbi za pridelavo vina, je v Avstriji znan tudi po Stinu – štajerskem ginu.

»Rast ni moja ambicija,« je iskren, »raje se usmerjam v pridelavo posebnosti, s katerimi je tudi mogoče vstopiti v vrhunsko gastronomijo.« Prav tako nima načrta, da bi bili odprti več dni v tednu – zdaj delajo od petka do ponedeljka. »Če bi to hoteli, bi morali zaposlovati v strežbi. In potem se izgubi oseben pristop.«

Turistična gravitacijska sila avstrijske vinske ceste pojema z razdaljo. Na eni od zgodovinsko najbolj eminentnih leg je že nezaznavna. Vitezov breg bi bil pravilen slovenski prevod zgodovinskega poimenovanja vinorodnega kraja na obronkih Pohorja. Domačini so Rittersberg nekoč popačili v Ritoznoj. S terase ekološkega vinarja Matjaža Frešerja se razprostira čudovit pogled na Boč, Donačko goro, na dlani je Ptujska Gora, ptujski grad se prav tako vidi. Za razglednico.

Nikoli ne bomo Avstrija

»Več kot Avstrija nam pomenijo Ljubljana, Gorenjska, Rogaška, Ptuj, precej imamo naključnih tujih gostov, ki ob poti iščejo privlačno destinacijo. Logistično smo na top lokaciji. In stric Google je naš zaveznik,« pravi Frešer. »A dejstvo je, da nikoli ne bomo Avstrija. S tem se moramo sprijazniti.«

Krivično bi bilo Frešerju pripisati, da je ljubosumen na slovenske kolege, ki imajo kmetije tik ob meji. Zelo dobro prepoznava potencial domačega kraja, v katerem pa pogreša soseda, ki bi prav tako ustvarjal vrhunsko vinsko ali gostinsko zgodbo. Razvijati jo mora sam.

Letos je uredil nastanitveni objekt z osmimi sobami. V prihodnosti bo dogradil teraso, uredil postajališče za avtodome, izkopal bazen. Ustvariti želi elitno družinsko destinacijo, na kateri bi se zabavali tudi otroci, med drugim na doživljajski poti skozi vinograde. »Naši kupci so pretežno stari od 30 do 45 let, ta generacija ima zdaj otroke, ki jim je treba ponuditi neko dodatno vsebino. Sicer so vsi razočarani.«