Dobra novica je, da bo ljubljanska občina za pet novih zdravnikov družinske medicine in 1,6 obsega programa pediatrične ambulante podelila koncesijo, slaba novica pa, da so se za koncesionarje odločili, ker so jim v Zdravstvenem domu Ljubljana pojasnili, da glede na »trenutne kadrovske razmere in prostorske pogoje« dodatnih programov ne morejo zagotoviti. V zdravstvenem domu je v zadnjih mesecih sicer odpoved dalo več osebnih zdravnikov, lani jeseni so v zavodu, ki ga vodi Antonija Poplas Susič, napovedovali, da bodo zaposlili več novih zdravnikov, predvsem iz tujine, a se to ni zgodilo. Najmanj ironično je, da tudi Poplas-Susičeva dela kot koncesionarka v okviru svojega zavoda Multimedicus, kjer je zaposlen še en družinski zdravnik.
Vse več zdravnikov pri koncesionarjih
Glede na pomanjkanje družinskih zdravnikov nasploh, v Ljubljani pa še posebej, ni nujno, da bo občina pri podelitvi koncesije uspešna. Če bodo koncesije podeljene, pa bodo koncesionarji v Ljubljani izvajali že okoli 30 odstotkov programov splošne in družinske medicine, kar je skoraj štirikrat več kot pri pediatriji in šolski medicini, kjer mogoče zdravnika najti tudi v okviru Zdravstvenega doma Ljubljana.
Paciente brez osebnega zdravnika morajo še naprej obravnavati v zdravstvenem domu, kjer so nazadnje imeli zdravnika, a so ti seveda deležni slabše obravnave, predvsem pa je vsaka storitev zanje bistveno bolj zamudna, čeprav tako kot ostali plačujejo osnovno zdravstveno in dodatno zavarovanje. V Zdravstvenem domu Ljubljana so te paciente najprej pošiljali h koncesionarjem, ki bi po evidencah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) glede na glavarinske količnike morali še sprejemati paciente, a jih ne. Eden takih primerov je tudi zdravnik Črt Zavrnik, ki dela ravno v zavodu Multimedicus in paciente zavrača kljub podatkom ZZZS, da še zdaleč ni dosegel največjega števila pacientov.
Glede na najnovejši seznam osebnih zdravnikov, ki naj bi po podatkih ZZZS še sprejemali paciente, naj bi bilo prostih sedem zdravnikov, a nihče od njih ne sprejema novih pacientov. Razlogov je več: od tega, da so na dolgotrajnem bolniškem staležu, med katerim so izgubili že toliko pacientov, da ne dosegajo več normativov, do tega, da so v programu družinske medicine zaposleni za res zelo omejen čas, kar pomeni, da pacienti zelo težko sploh pridejo do njih.
K zdravniku v Logatec
Čeprav so stvari zelo kompleksne, se je problem pacientov brez osebnega zdravnika zaostril, ko so zdravniki z izpolnjenimi normativi začeli dosledno zavračati nove paciente, kljub temu da je vlada Marjana Šarca julija 2019 ob znižanju normativov predvidela finančne spodbude, če bi še naprej delali več, kot je dogovorjeno. »Nova norma znaša 1895 glavarinskih količnikov. Presega jo večina zdravnikov, vendar minister Aleš Šabeder zagotavlja, da pacienti spremembe vendarle ne bodo preveč občutili. Pojasnil je, da zdravniki, ki presegajo normativ, že opredeljenih pacientov ne bodo smeli pošiljati drugam, lahko jih bodo samo spodbujali, da si izberejo drugega, manj obremenjenega zdravnika. Paciente, ki bi želeli izbrati na novo, pa bodo usmerjali k zdravnikom, ki imajo najmanj opredeljenih pacientov v območni enoti ZZZS,« smo takrat poročali v Dnevniku. Za paciente iz Ljubljane to trenutno pomeni, da si lahko osebnega zdravnika iščejo na Vrhniki, v Logatcu, Kamniku in podobno, kar so mnogi že storili, ne more pa to biti rešitev za več deset tisoč pacientov, kajti tudi v okolici Ljubljane zdravnikov primanjkuje.
Na kratek rok ni pričakovati, da bi se stanje z družinskimi zdravniki v Ljubljani izboljšalo, dolgoročno pa tudi ni videti, da bi o tem sploh kdo resno razmišljal. Na ministrstvu za zdravje so olajšanje sicer napovedovali lani ob dopolnitvi zakona o zdravniški službi, ki naj bi med drugim poenostavil pridobivanje dokazil o znanju slovenskega jezika, kar naj bi olajšalo zaposlovanje tujih zdravnikov, obvezno kroženje med izbirnim delom sekundariata na področju družinske medicine ali urgentne medicine pa naj bi zdravnikom približalo ti dve področji, ki sta kadrovsko zelo podhranjeni. A iz opozicije so na novelo zakona letele predvsem kritike, da vse več pristojnosti prepušča zdravniški zbornici, ki se je po besedah Vojka Starovića, poslanca SAB, že izkazala kot »neustrezna forma za načrtovanje in razvoj zdravniškega kadra«.
