»V bistvu smo v katastrofalnih časih. Nikoli, tudi v prvi in drugi svetovni vojni, nismo bili primorani zapreti hotela. V prvem valu pa smo to morali narediti,« pove Gregor Jamnik, direktor hotela z najdaljšo tradicijo in zgodovino v tem delu Evrope, ko začne pripovedovati o dolgi nočni mori delavcev v turizmu. Marca so imeli 1482 nočitev, kar predstavlja le 15 odstotkov običajne zasedenosti. Ker turistična dejavnost še vedno ni dovoljena, so bili prisiljeni sprejeti drastične odločitve. Obdržali so 40 odstotkov zaposlenih, s katerimi bodo lahko, ko bo čas na njihovi strani, ponovno odprli hotel v okrnjenem naboru storitev.
»Gre za kolosalen, zgodovinski dogodek v svetovnem turizmu. Možnost ponovnega okrevanja bo omejena in zato zelo počasna,« ocenjuje izkušeni hotelir. Da se Slon med drugim valom ni popolnoma zaprl, je bila izključno strateška odločitev. Ostati v stiku z gosti je ključnega pomena, ki se jim bo obrestovala ob ponovnem zagonu turizma. »Če si pol leta zaprt, gost pozabi, da si kdaj koli obstajal.« Hotel je velik, požrešen, prazen objekt. Država jim sicer pomaga z nadomestili in subvencijami. A če bi bili odvisni samo od njih, ne bi preživeli, kljub temu da so krizo pričakali v dobrem finančnem stanju. »Danes, po enem letu epidemije, se zadolžujemo, da se preživljamo. A to pomeni, da smo zdesetkali naš kader. Zelo težko bomo tiste, ki smo jih odpustili, dobili nazaj.« Turizem se bo prebudil veliko bolj osiromašen, kot je zaspal.
Več spoštovanja od gostov
Zamrl je pomemben del hotelirstva. Zaposleni so gostom nehali razlagati o destinacijah. Zdaj se ukvarjajo zgolj z njihovim udobjem in varnostjo. V hotelskih sobah so ljudje izključno zaradi svojega posla. Receptorka Nina Oblak najbolj pogreša svojo ekipo. »Zdaj sva samo dva. Včasih so bili štirje portirji in dva receptorja. Pogrešam vzdušje celotne ekipe na enem mestu.«
Opažajo, da so zdajšnji gostje izjemno hvaležni. »Zelo so veseli, da lahko pridejo. Cenijo te malenkosti. Cenijo že to, da jim nekdo skuha kosilo ali pa zajtrk, da jim postreže kavico. Postali so bolj skromni in hvaležni,« opisuje direktor večjo toplino med gosti, predvsem zato, ker je njihova storitev postala redka dobrina. »Šele zdaj ljudje spoštujejo gostinski poklic.« Temu pritrdi tudi Oblakova: »Res so bolj prijazni, bolj uvidevni, ne pritožujejo se za vsako stvar. Verjetno je ta solidarnost prišla kot rezultat trenutnega dogajanja na svetu.«
Nevidni virus pa je razgalil še druge plati. Veliko je bilo zgodb o ločitvah. Možje in žene so prihajali tudi zaradi nevzdržnih razmer doma, si sobe prilagodili v pisarne. »Pridejo temne misli v ljudeh ven. Postali smo ambasada nekega pribežališča iz krute realnosti,« razloži Jamnik.
Upanje v praznem hotelu
Nemec Gido Schimanski je na mizico pri dvigalu položil steklenico merlota. »Samo to ime sem znal prebrati,« se zasmeje. Bil je izrazito presenetljivo dobre volje za gosta, ki je v Ljubljani poslovno. Človek bi si mislil, da je vsaj na medenih tednih. »Bil je čudovit dan. Še nikoli nisem bil v Sloveniji. In danes sem se popolnoma zaljubil.«
Pogreša potovanja, tisti običajni hotelski vrvež. »Moja mati je vedno pravila, da ima vsaka generacija svojo vojno. Jaz pa sem vedno mislil, da je mi ne bomo imeli. Vojne sicer nisem izkusil, a nekako nosimo posledice tega istega občutka. Hotel je kot nekakšen mehurček.« Pravi, da se vsi trudijo, da bi bilo vse normalno, kot je le mogoče, kar koli že danes to pomeni. »Čutiš prostor. Čutiš lahko, da je prazen. In čutiš, da so vsi previdni, a tudi, da so vsi utrujeni od negotovosti.«
In v koga se je Schimanski zaljubil? »V ljudi. Mislim, da vsem manjka interakcije. Vsi so zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Govorijo odlično angleško in nekateri so celo govorili nemško, tako da sem bil zelo presenečen.« Imel je srečo z vremenom. Posnel je nekaj fotografij, ki so videti, kot da je na poletnih počitnicah. »Ljubljano sem videl z njene najboljše plati.« Rad opazuje ljudi, kako se povezujejo, se pogovarjajo. Nekateri so prestrašeni že, če se jim samo nasmehneš. Razmišlja, da vsi igrajo po pravilih, dokler jih nekdo opazuje. Če bi jih bilo resnično strah, bi se teh pravil držali še strožje. »A ljudi v resnici ni tako strah. In mislim, da je to dobro.«
