Okoli kopije kranjskega čebelnjaka, predelane za umestitev manjših panjev čmrljev, je živahno brenčalo. Sogovornik, prof. dr. Janez Grad, je – vešč opazovanja – hitro začutil naš strah, zato nas je pomiril z besedami, da malim kosmatim živalcam, ki so se njemu prikupile že kot otroku, delamo krivico. »Čmrlj nikoli ne bo pičil brez razloga, kot to naredi čebela, na razpoloženje in razdraženost katere lahko vpliva že slabo vreme,« je v smehu povedal sogovornik, ki zaradi vitalnosti uspešno skriva svoja leta.
Takoj je razložil, da je čmrlj najbližji sorodnik medonosne čebele, da sodi v družino čebel in da se mu latinsko reče Bombus. »Morda mu Srbi in nekateri drugi narodi na Balkanskem polotoku ravno zato rečejo bumbar, kdo ve,« se je nasmehnil 89-letnik in dodal, da so ga krilate živalce navdušile, ko so kot otroci na podeželju okrog vasi Dolsko, Petelinje, Vinje znali najti njegovo gnezdo na sveže pokošenem travniku in s slamico posrkati med iz satja v gnezdu. Skupaj z drugimi vaškimi dečki so jih znali tudi ogrebsti in jih tako rešiti pred roparji, kot so lisice, kune, ježi in druge živali. »Pogosto smo jih v kartonskih škatlah hranili doma.«
Ljubezen, ki traja eno poletje
Čeprav se zdi življenje čmrlja velika uganka – nenazadnje mu pozornost krade prav medonosna čebela – velja omeniti, da pri čmrljih govorimo o enoletnih družinah. »Na jesen imam največ dela, ko moram očistiti vse ostanke gnezda v panju,« je povedal skrbnik panjev in pojasnil, da čmrlji ne prezimijo v panju. »Jeseni ali že poleti umrejo vsi osebki, razen mladih matic, ki so se izlegle v prejšnjem poletju. Sicer je organizacija v družini podobna čebelji. Tu je matica, ki vzgoji družino, najprej delavke, pozneje, poleti, pa se izlegajo mlade matice in samčki.« Omenil je tudi mlade matice, ki gredo ljubezen iskat ven, iz panja, kjer se oprašijo in dobro najedo, potem pa gredo spat do naslednje pomladi, ko se počasi vrnejo v panj. In medtem ko matice pri čebelah živijo v povprečju pet let, pri čmrljih le leto dni. »Čmrljev je v gnezdu tudi mnogo manj kot čebel v panju. Pri njih gre vse počasi, zato so družine tudi bistveno manjše. Medtem ko čebelje družine štejejo tudi po 50.000 delavk, čmrljeva družina šteje le nekaj deset ali nekaj sto delavk.« Kljub temu so tudi čmrlji pridni nabiralci medu in cvetnega prahu. A ker jih v panju živi manj, je tudi količina medu temu primerna. »Bolj za šalo pravim, da je čmrlj zelo lepa žuželka, okras narave. Če ne bi imeli težav s preživetjem, bi jih pustil v naravi. Žal pa kmetijstvo s težko mehanizacijo, škropivi in intenzivno pašo uničuje njihovo okolje,« je povedal dr. Grad in poudaril, da se z njimi ukvarja zgolj zaradi varstva narave.
Na vprašanje o okusu medu, ki ga pobere iz panja, je odgovoril, da je med sladek kot pri čebelah, a da ga je zgolj za vzorec. Prav o tem, koliko medu in cvetnega prahu dnevno naberejo čmrlji, je sogovornik pred letom dni napisal strokovni članek za revijo Slovenski čebelar, glasilo Čebelarske zveze Slovenije. »Dva meseca sem vsak dan tehtal vzorce. Zjutraj, preden so šli čmrlji na pašo, in nato še zvečer, ko so se vrnili. Prišel sem do ugotovitve, da nekaterih eksperimentov psihično nisi sposoben narediti dvakrat ali večkrat v življenju. Ker so enostavno prezahtevni,« nam je iskreno zaupal dr. Grad in dodal, da je uredniški odbor članek celo izbral za najboljši članek, objavljen s področja čmrljarjenja v letu 2021.
Naša prisotnost pri največjem čmrljaku je kosmate živalce že vidno motila, a vseeno smo dr. Grada povprašali še o zanimivi poslikavi panjev, pri kateri je bilo mogoče opaziti vsaj tri različne roke, tudi talente. »Tisto, kar je slabo, je moje, kar zgleda dobro, pa je poslikal sestrin pokojni mož, ki je rad slikal. In dva panja je poslikala soseda, Nežka Čad, ki ima med nami zagotovo največ talenta,« je povedal v smehu in nas pospremil do hiše, kjer nam je pokazal kar nekaj nagrad, plaket in priznanj, ki jih je dobil v času, odkar se intenzivno posveča čmrljarjenju – gojenju čmrljev.
S čmrljarjenjem se ukvarja od leta 1984
Poleg vsega, kar je v življenju delal in dosegel – leta 1958 je diplomiral iz matematike na Naravoslovni fakulteti Univerze v Ljubljani, deset let kasneje magistriral iz matematične fizike na Univerzi v Birminghamu v Angliji, leta 1973 pa doktoriral še iz matematičnih znanosti na Vseučilišču v Zagrebu – se dr. Janez Grad resno in redno s čmrlji ukvarja od leta 1984 dalje. Spoznal je, da raba težke travniške in njivske mehanizacije ter kemikalij vedno bolj ogroža njihov obstoj. Odločil se je, da bo začel gojiti čmrlje v svojem čmrljaku, in velja za enega prvih čmrljarjev pri nas. Posledično se je tudi včlanil v Čebelarsko društvo Dolsko in dal pobudo za ustanovitev Sekcije ljubiteljev in rejcev čmrljev pri Čebelarski zvezi Slovenije.
Pa vendar so bili občani prijetno presenečeni, ko je letos postal tudi častni občan občine Dol pri Ljubljani. K imenovanju je pomembno pripomogel članek o optimizaciji kmetijske proizvodnje na ekološki kmetiji Pr' Krač v Dolskem. Lani je namreč dr. Grad na kongresu računalništva CSCE v Las Vegasu s soavtorji predstavil članek o tej temi in s tem občino Dol pri Ljubljani, ki šteje nekaj manj kot 6200 prebivalcev, postavil na zemljevid sveta.
