Novo galerijo na Trubarjevi cesti si je zamislil Peter Mulec, ki je 30 let bival v New Yorku, kjer je uspel kot vrhunski strokovnjak na področju računalniškega programiranja – ko je bil majhen, je rekel, da želi nekoč delati pri IBM v New Yorku, in tako je tudi bilo. Pozneje je tam odprl svoje podjetje, »razvijali smo 'softwere' za telekomunikacije, žena Ines Mandić - Mulec, danes prodekanja za področje mikrobiologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, pa je tam opravila doktorat in postdoktorat. Vmes sva si ustvarila tudi družino. Oba sva uspešno izpolnila neke svoje želje, ona v znanosti, jaz v poslu.« Pred nekaj leti so se v Slovenijo vrnili za vedno, nov dom so si ustvarili v prestolnici.
Od sanj do galerije
Ko je pred časom opazil, da pritlični prostor pod njegovo ljubljansko pisarno oddajajo, ga je najel. Počasi se namreč umika iz poslovnega sveta, »iz računalništva in ladjedelništva; zdaj poskušam najti nekaj drugačnega, želim biti bliže umetnosti. V New Yorku sem bil ves čas v stiku z njo, veliko smo se družili z umetniki, pa tudi drugimi, ki so prišli tja uspet. Mislim, da je v New Yorku lažje uspeti v biznisu kot v umetnosti,« ugotavlja. Ključa za uspeh v tem mestu ni, pravi, hkrati pa je treba imeti vse elemente, ki te lahko pripeljejo do uspeha – vrhunskost pri delu, srečo, biti je treba ob pravem času na pravem mestu in poznati ljudi, ki te lahko nekam pripeljejo. Imeti moraš neko vrednoto, ki jo prepoznajo tudi drugi.
»Pisarniške prostore sem tako rekoč zdaj že zamenjal za galerijo, pisarno zgoraj bom 'predelal' v depoje za umetniška dela, za katera bomo kmalu rabili več prostora.« Človek, ki se na svojem poklicnem področju popolnoma realizira in izživi, dejansko lahko živi le še za svoje bolj intimne ljubezni. In pri Perotu, kot mu pravijo prijatelji, je to ljubezen do likovne umetnosti, pravzaprav do umetnosti nasploh.
Ljubitelj umetnosti
Prostore za galerijo si je iz lastnega veselja sprojektiral praktično sam. »Žena pravi, da zdaj delam več, kot sem delal prej, ko sem bil v biznisu,« se smeje. »Imeti galerijo seveda ni bila poslovna odločitev. Če bom naredil relativno malo izgube v naslednjih nekaj letih, bo to pomenilo uspeh. Zame galerija tudi ni neki imidž, temveč dobrina. Vesel sem, da sem lahko obkrožen z lepim. Hkrati me veseli, da se lahko pogovarjam z ljudmi, ki hodijo tu mimo, z umetniki, in pogovarjamo se o umetnosti, starih časih. Vesel sem tudi turistov, ti si sploh upajo vstopiti in poklepetati, mnogo bolj kot Slovenci.«
Kipar Jiři Kočica, ki je umetniški vodja galerije in tudi družinski prijatelj, dodaja, da smo Slovenci radovedni, težko pa se izpostavimo, verjetno zaradi majhnosti države in našega značaja. O tem, kako bosta galerijo čim bolj odprla domačemu trgu umetnin, ki sicer šepa, in kako bosta domače umetnike promovirala v tujini, še tuhtata. »Med našimi umetniki je denimo Eva Petrič, ki se je sicer že uveljavila v tujini, Žiga Okorn pa bi lahko dobil neki potisk, ker je visokokakovosten avtor. Ravno tak je Tilen Žbona, katerega delo je lokalnega značaja. Ta naš prvi izbor umetnikov je šele začetek. Še kar nekaj je vrhunskih ustvarjalcev v našem prostoru, ki bodo tu dobili svoj prostor,« zatrjuje umetniški vodja galerije. Trenutno imajo v fundusu okrog 60 slik, ta številka pa bo zelo hitro narasla.
V galeriji ne bodo del samo razstavljali in prodajali, temveč si želijo organizirati tudi družabne dogodke – od manjših koncertov pred galerijo in otroških delavnic do literarnih srečanj. Kajti galerista zanimajo tudi druge umetnosti, zelo blizu mu je na primer glasba. »Veliko smo se denimo družili z Branetom Rončelom, ki je redno prihajal v New York. Ob njem sem spoznaval jazz, odprl mi je vrata v brazilsko muziko, funk. Sicer pa smo že v začetku gimnazije v rodnem Mariboru mladi fantje ustanovili svoj oktet in prepevali in bili zelo popularni. Danes najbolj poznan med nami je tenorist Branko Robinšak, prvak SNG Opera in balet Ljubljana.« Peter Mulec je vedno rad poslušal tudi klasično glasbo in stari klasični rock, ki so ga kot fantje spoznavali v njegovi mladosti.
