Bohinjski župan Franc Kramar najpogosteje uporablja besedo Bohinj, potem pa država. Čeprav sam s ponavljanjem mandatov in odmevno javno podobo dejansko že predstavlja sopomenko za »državo Bohinj«, je gromovnik iz Bohinja dejansko v neprestanem odnosu z državo. Le redko ji javno kaže ljubezen, zato pa je največkrat prav naša država z mnogimi pojavnimi oblikami tarča kritike, jeze in sploh ognjevitih čustev bohinjskega župana.
Ker nas zgodovina uči, da so mnogi politiki za uspeh svojih projektov najprej morali najti pravega sovražnika ali krivca za vse tegobe, je »bohinjska država« oziroma vsaj njen prvi človek že zdavnaj uperil prst v slabo ravnanje slovenske države. Zanimivo: prav pri odmevnem opozarjanju na turistični naval v Bohinj župan najprej ponuja rešitve sam in ne kliče države na pomoč. Seveda pa ne pozabi, da je lep del njegove občine v Triglavskem narodnem parku, ki ga upravlja državni zavod, ki – ne prvič in ne zadnjič – po Kramarjevih besedah ni kos nalogi. In tu se že dotaknemo zakona o parku, ki je za Kramarja največkrat le mrtva črka na papirju in omejitev za življenje in razvoj Bohinja.
Ko je leta bohinjskemu ljudstvu všečno klical na pomoč državo, da naj zaboga poruši številne črne gradnje, ni računal na posledico, ki je prestrašila Bohinjce. Ko se je država v obliki inšpektorjev zganila, je bil Franc Kramar na čelu tistih, ki so rušenja po Triglavskem parku vsaj začasno omejili ali ustavili. Ker je država na črni seznam pač uvrstila tudi mnoge iz Bohinja ali okolice, je to seveda spet sprožilo sveto jezo na državo, jasno. Bohinjski župan je najprej jezdil na nezadovoljstvu tistih, ki so jim šle na živce v vikende spremenjene koče, stanovi ali seniki – potem je zajahal konja, ki se mu reče »ljudska volja«, in dejal, da naj država še premisli, komu in kdaj rušiti ter komu ne.
Turizem je za bohinjskega župana drugi vzorčni primer, kako naj država popravi, kar je zagrešila. Ker je svoj delež v hotelih prodala slabemu lastniku, ki pušča hotele odmirati ali umirati, je Franc Kramar seveda glavno in odgovorno za bohinjsko turistično mrtvilo – torej državo – spet poklical, naj zdaj bolj ali manj propadle hotele od istega (za Kramarja slabega in neodgovornega) lastnika odkupi in tako reši hotelirstvo na jezerski obali. Pa ga je za zdaj z nekaj posrednimi nakupi hotelov uslišala bolj ljubljanska nadškofija kot država.
Najprej je sebi brado ustvaril
Franc Kramar je sicer univerzitetno izobraženi lesar, politik je postal z ustanovitvijo občine Bohinj, podjetnik pa je bil prej in potem. Je oče treh otrok in soprog podjetnice gostinke. In tako se je zgodilo, da je lep lokal na obali jezera nekako obvladala njegova družina, kar je šlo prenekateremu Bohinjcu v nos. Najprej je imel župan lokal v najemu, potem je bilo treba urediti lastništvo in seveda oceniti, koliko žuljev in evrov so Kramarjevi vtkali v bohinjsko gostinstvo; vmes so bile obtožbe in sumi korupcije, nezakonitosti in tako dalje. Pa je Franc Kramar tudi to bitko na domačih tleh in ob vodi dobil z njemu lastno trmo in politično podjetnostjo, ki ji v Bohinju in še kje rečejo tudi zvitost.
Prav upravljanje domače politične scene (občinskega sveta in posredno okoli 4500 volilcev) je ena od njegovih odlik. V Ljubljani, Kopru, Kranju in še marsikje bi namreč rekli enako kot v Bohinju: »Točno takega župana imamo, kot si ga zaslužimo.« In so ga izvolili ponovno tudi po zapletih z omenjenim gostinskim lokalom, celo medijski as Bojan Traven mu ni mogel na volitvah niti blizu. Bohinjci so namreč od nekdaj samosvoji. Kritika, ki leti na Triglavski narodni park, je zanje prava tema; prav tam se država res obnaša kot gluha do ljudi, ki v parku živijo. Franc Kramar pa zna krivico do njegove občine in ljudi vešče izpostaviti tudi takrat, ko divjajo neurja in se država spet ne zgane s pomočjo tako, kot bi bohinjski župan pričakoval. Da pa je v Bohinju moderno udrihati čez vikendaše (večinoma ljubljanske), je splošno znano in zato ni čudno, da so do ustavnega sodišča že romale tožbe nad ravnanjem bohinjske oblasti, ki jo od leta 1994 do danes s presledki predstavlja prav omenjeni župan.
Pisma romajo v Ljubljano
Župan Franc Kramar tudi kot pravi skriboman ciklično pošilja pisma v Ljubljano. Kratkotrajna šefinja slovenske vlade Alenka Bratušek je celo prišla v Bohinj na obisk, da bi pokazala posluh – ne edina, ne prva in ne zadnja med politiki, ki pridejo in marsikaj obljubijo. Zdaj naj bi že nekaj let smučali nad Bohinjem, kar je poudarjal tudi župan Kramar, ki je v projektu največjega smučišča videl možnost preobrata z vlagateljem, ki je potem (začasno) omagal. Vmes je Kramarju in drugim pred nosom propadla še Kobla, kjer stare žičnice še zdaj opominjajo na eno od resnic, ki jih župan redko izpostavi, ker zagotovo ne prinašajo volilnih glasov: da so vzroki za marsikatero težavo tudi doma v Bohinju. Koče, senike in še kaj so Ljubljančanom prodali Bohinjci, potem pa stresali jezo nad vikendaše, ki kraju nič ne dajejo. In tisti, ki naj bi zdaj ogrožali bohinjsko okolje na vrhuncu turistične sezone, dejansko rešujejo bohinjski turizem, kjer domači gostje še vedno krepko prevladujejo. Zato so pisma, polna predlogov in kritik, jeze in zamisli, bolj ali manj končala v ljubljanskih predalih brez odgovorov.
Župan Bohinja se rad posluša in gleda, rad bere, kaj je rekel in na kaj opozoril. A v Bohinju so mnogi prepričani, da nenehno kazanje s prstom na državne ustanove, uradnike in druge krivce za bohinjsko stvarnost ni ravno zmagovita pot do preporoda ob jezeru. Morda pa je prava pot za to, da ljudje volijo Franca Kramarja.
Treba je priznati, da zna Kramar krmariti občinski svet in opozoriti tudi na žulje, ki tiščijo predvsem domačine. Bohinj se sooča s pomanjkanjem zdravnikov, občina sama prispeva za dežurstva v turistični sezoni. Policije nimajo že desetletja in policisti lovijo nepridiprave po tem, ko se pripeljejo z Bleda. Ni jih malo, ki so prepričani, da bi bil kateri od teh problemov rešen, če ne bi župan neprestano bentil, se prepiral in kazal na druge. Mnogi mladi (zdaj tudi močni v občinskem svetu) si predstavljajo Bohinj vendarle drugače, a Franc Kramar je vedno znova demokratično izvoljen in poklican, da še naprej razburja sebe, Bohinjce in Slovence kar počez. A ko je z Gibanjem za Slovenijo skušal obuti velike čevlje slovenskega politika, je bila to polomija, ki je še enkrat več pokazala na tragiko ene od splošnih sodb, da »tam pač živijo čisto posebni ljudje« (v dobrem in slabem pomenu »posebnosti«). Parlament mu pač še ni usojen.
Franc Kramar bi marsikje drugje po Sloveniji težje deloval, v Bohinju pa bo verjetno še nekaj časa. Je torej župan kot prvi med enakimi v Bohinju pred ali za časom? Ali pa je zgolj preprosto Bohinjec med Bohinjci v Bohinju in ga je kot takega tudi treba vzeti.
