Slike idejne zasnove nove ljubljanske železniške postaje, ki so v javnost pricurljale prek priljubljenega foruma skyscrapercity.com, kažejo na to, da država varčuje in na slabše spreminja projekt, ki bi moral slediti vabljenemu arhitekturnemu natečaju iz leta 2008. Čeprav so na tem natečaju zmagali arhitekti biroja Ravnikar Potokar ob sodelovanju Jereb in Budja arhitektov, ta dva biroja pri projektiranju postaje sploh ne sodelujeta. Projektno dokumentacijo za železniško postajo in tirno infrastrukturo namreč izdelujejo v družbah Elea iC in Tiring, glede na idejno zasnovo pa pri načrtu arhitekture sodeluje Jurij Sadar, partner v biroju Sadar Vuga arhitekti, ki je leta 2008 na natečaju prejel drugo nagrado. Družbi Elea iC in Tiring bosta za projektiranje iz državnega proračuna in evropskih sredstev prejeli skoraj 6,1 milijona evrov.
Arhitekturna zasnova nove ljubljanske železniške postaje bi ne glede na projektante morala slediti zmagovalni rešitvi biroja Ravnikar Potokar iz leta 2008, kar je nenazadnje jasno določeno v 10. členu zazidalnega načrta za Potniški center Ljubljana. Na določila zazidalnega načrta so se sklicevali tudi na direkciji za infrastrukturo, ko so projektiranje železniške postaje in tirne infrastrukture mimo zakona o javnem naročanju, ki za načrtovanje novih javnih objektov, katerih investicijska vrednost presega 2,5 milijona evrov, predpisuje izvedbo javnega natečaja, v začetku leta oddali kar z javnim naročilom najugodnejšemu ponudniku.
Natečaj iz leta 2008 le izgovor
Takrat so zato pojasnili: »Pravna stroka je podala mnenje, da zakona o javnem naročanju ni mogoče razlagati tako, da bi nalagal obvezno izvedbo javnega natečaja tudi v primeru, ko naročnik obvezno arhitekturno rešitev že ima in morebitne druge arhitekturne rešitve ne bi mogel uporabiti. Ne nazadnje bi to predstavljajo tudi neracionalen strošek.« Odločitev o neizvedbi natečaja so kljub ostrim kritikam Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije podprli tudi na ljubljanski občini, češ da bi bilo »ponavljanje dejanj, že izvedenih v letu 2008«, potrata časa.
Glede na idejno zasnovo, ki so jo izdelali v Elei iC, je bil vabljeni natečaj iz leta 2008 očitno le izgovor za to, da so se na direkciji izognili novemu javnemu arhitekturnemu natečaju. Projekt se namreč bistveno odmika od natečajne rešitve iz leta 2008, česar na direkciji niti ne skrivajo. Še več: za izvedbo projekta bi morala občina dopustiti odstopanja od zazidalnega načrta, ki jih bo moral potrditi tudi mestni svet. Ključni so predvsem dostopi do postajne dvorane nad tiri, pokrite površine in streha. Če je zmagovalna rešitev iz leta 2008 predvidevala mogočna stopnišča ob obeh straneh spomeniško zaščitenega poslopja železniške postaje, ki bi vodila na dvignjeno postajno dvorano in dalje proti severnemu delu mesta, zeleno pohodno streho in obsežne pokrite površine, tega v novem projektu praktično ni. Namesto tega so za dostop do postajne dvorane predvidene tekoče stopnice in dvigala, streha ni zelena, pokrite površine ob peronih pa so zmanjšane na minimum, pri čemer bodo očitno ohranili celo obstoječe betonske nadstrešnice, zraven njih pa po potrebi postavili nove.
Molk arhitektov
Kako je to mogoče? Tako, da so na direkciji za infrastrukturo povsem obrnili ploščo. Od izgovorov, da novega natečaja ni mogoče razpisati, ker je treba upoštevati člen iz zazidalnega načrta, da je treba slediti arhitekturni rešitvi iz leta 2008, so prešli k argumentaciji, da se omenjena določba zazidalnega načrta »ne nanaša na avtorsko zasnovo arhitekture objekta, saj se ta ne določa s prostorskimi akti«. To ne drži, saj je 10. člen zazidalnega načrta jasen in pravi, da je »načrt arhitekture projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za nadhod s postajno dvorano treba pripraviti na podlagi prvonagrajene natečajne rešitve Internega vabljenega natečaja Potniška postaja v Ljubljani«. A na direkciji pravijo, da so se izhodišča v primerjavi z natečajno rešitvijo spremenila in da »se z aktualnim projektom predvideva dostop prek komunikacij vzporedno s tiri, kjer se vodi potnike vzdolž perona in do koder prihajajo iz odprtega javnega prostora obeh plaz zahodno in vzhodno ob obstoječem poslopju železniške postaje«. In še: »Široka stopnišča s programom pod njimi, ki bi zavzela večje območje zunanjih površin ter zastrla spomeniško zaščiten objekt, si prizadevamo s pomočjo instrumenta lokacijske preveritve preoblikovati v funkcionalno in ustrezno dimenzionirano vertikalno komunikacijo v koridorju poti potnikov.«
Na ljubljanski občini so nam na vprašanje, ali idejna zasnova Elee iC sledi natečaju iz leta 2008 in zazidalnemu načrtu, odgovorili, da dokumentacije za izdajo mnenja o skladnosti za načrtovani poseg po gradbenem zakonu še niso prejeli in da bodo v vsakem primeru pri izdaji mnenja upoštevali določila veljavnega prostorskega akta. Za mnenje o idejni rešitvi smo prosili tudi Eleo iC ter biroje Ravnikar Potokar, Jereb in Budja in Sadar in Vuga, a so se vsi zavili v molk.
Parka na strehi ne bo
V Zbornici za arhitekturo in prostor so že od samega začetka kritični do tega, kako na direkciji vodijo projekt nove železniške postaje in kako so se izognili novemu javnemu natečaju, na katerem bi lahko sodeloval širši krog arhitektov. »Že od takrat poslušamo argumente, da javni natečaj ni bil izveden, ker zaradi učinkovitosti vodenja investicije zanj ni časa. Natečajni postopek pri javnih natečajih, ki jih vodi ZAPS, traja v povprečju 132 dni oziroma manj kot 4 odstotke trajanja razvoja povprečne investicije. Na primeru potniškega centra je očitno, da iskanje bližnjic postopke običajno podaljša in da so bile vse dosedanje odločitve o tem, da se natečaj ne izvede, napačne ter s časovnega vidika neupravičene. Tudi argument glede dokončnosti rešitve, kot je bila zapisana v zazidalnem načrtu, je očitno ovržen s samim postopkom. Iz objavljenih vizualizacij je razvidno, da projekt spreminja izhodišča, kot so določena v zazidalnem načrtu. Za uskladitev naj bi zato zdaj potekal postopek lokacijske preveritve,« pravijo na zbornici, kjer opozarjajo, da je ob primerjavi vizualizacij projekta iz leta 2008, 2019 in 2021 očitno, da je recimo ključen element zmagovalne rešitve, to je park na strehi objekta, odpadel že pred nekaj koraki.
Arhitekt Arne Vehovar, ki se je v javnosti že večkrat izpostavil s kritikami na ljubljanski urbanizem, opozarja, da projekt železniške postaje nastaja v okoliščinah, ko sploh ni jasno, kako bo urejeno vprašanje železniškega vozlišča z morebitno poglobitvijo ali ne. »Glede na predstavitev gre pri zadnji verziji za varčevanje, kar, če upoštevamo trenutne potrebe in količino potnikov, samo po sebi ni slabo. A zdi se, da pomanjkanje celostne vizije in strategije razvoja javnega prometa, tako na nivoju mesta kot države, spet vodi v delne in začasne rešitve, ki se bodo zelo verjetno kmalu izkazale kot napačne,« ocenjuje sogovornik.
