Danes je upokojen in ljubitelj čebel, vso svojo delovno dobo pa je preživel v hotelirstvu in turizmu, bil vodja bolnišnične kuhinje in naposled delal v igralniškem marketingu.
Malokdo ve, pripoveduje, da ima igralništvo na Goriškem veliko daljšo brado in da njegova tradicija ne sega le tri desetletja, temveč kar dve stoletij nazaj. »Že leta 1795 so v Gorici odprli prvi kazino. Igralniški privilegij so imeli izključno moški,« pripoveduje. V tedanji Avstro-Ogrski je bilo sicer prirejanje iger na srečo strogo prepovedano in kaznovano celo z zaporno kaznijo. Zato so redki turistični kraji, ki jim je bilo kaj takšnega dovoljeno, uživali resnično pomemben status.
Tik pred prvo svetovno vojno je dovoljenje za prirejanje iger ob Gorici dobil tudi Portorož, vojna pa je igralništvo zrušila in mondenost goriškega igralništva je utonila v pozabo. Tudi druga svetovna vojna revolucije na tem področju ni prinesla.
»Kazinoji niso bili dovoljeni, saj so bili v nasprotju s proletarsko idejo in socialistično moralo,« pravi sogovornik. V humanitarne namene so se lahko prirejale le tombole, loterije in nekatere druge igre. A potrebe po devizah so bile velike, zato je leta 1965 nov zakon posameznim podjetjem, ki so se v večjih turističnih krajih ukvarjala z gostinstvom in organiziranjem prireditev, omogočil tudi vstop v igralništvo.
Prvo igralnico je dobil Portorož, drugo Bled, tretjo Ljubljana, a slednja je kmalu propadla. Tudi iz Nove Gorice je takrat na slovensko vlado romala prošnja, da bi naredili izjemo in igralnico dovolili še na Goriškem, čeprav še zdaleč ni bila prepoznan turistični kraj. Jasno, prošnja je bila zavrnjena.
V špijonažo so poslali sodelavko
Jezeršek je v tistem obdobju že delal na Obali, kjer je bil pomočnik direktorja hotela Piran. »To mi je pomagalo, da sem bolje spoznal igralništvo in tudi spoznal Nina Spinellija, dolgoletnega direktorja igralnice Casino Portorož,« pripoveduje. »Igralništvo je bilo donosen posel, takrat še ni bilo tako obdavčeno. V Portorožu so ravnali pametno, dobiček so usmerjali v gradnjo letališča, marine in druge javne infrastrukture,« pripoveduje. Ko je kasneje Jezeršek službo na Obali zamenjal za službo vodje hotela Argonavti v Novi Gorici, je nekoč k njemu na obisk prišel tudi Spinelli.
»Razkazali smo mu naše kapacitete. V Portorožu je igralništvo dobro teklo, zato smo to želeli prenesti tudi v Novo Gorico. Tukaj je bila namreč v gostinstvu velika kriza, gostinstvo in tudi hoteli so bili finančno v rdečih številkah, iskali smo rešitve,« se spominja Jezeršek. »Ena od naših sodelavk je odšla potipat v sosednjo Italijo, kako bi sprejeli našo bodočo igralniško ponudbo. Dobila se je s predstavniki dveh političnih strank. Niso nas povsem zavrnili, veseli pa tudi niso bili,« obuja spomine. In res je po posredovanju Spinellija Nova Gorica leta 1982 naposled dobila dovoljenje za postavitev igralnih avtomatov.
Prvi krupjeji so bili trgovci, mizarji, policisti …
»A bilo je prepozno, hotel Argonavti je šel medtem v stečaj. Stečajni upravitelj je zelo verjetno dovoljenje pospravil v arhiv, kjer ga je kasneje Kovačič tudi našel,« razloži Jezeršek. »Bil je zelo dober direktor,« ga pohvali in konec decembra 1984 je s pomočjo tega dovoljenja v kavarni hotela Park zarožljal prvi igralni avtomat.
Prvi krupjeji so bili trgovci, mizarji, policisti. »Bolje izobraženi se niso hoteli podati v to, zdelo se jim je za malo in obsojeno na propad. A upam si trditi, da je prav igralništvo Novo Gorico postavilo na zemljevid, ji omogočilo razvoj. Igralništvo je resda občutljiva zadeva, marsikdo je trdil, da kvari ljudi. A to, da so naši ljudje hodili v Italijo zapravljat denar, pa ni bilo škodljivo?« se sprašuje.
Nekaj časa je še veljalo, da lokalni prebivalci niso smeli v igralnico, a tudi ko se je prepoved sprostila, ti v igralnico niso drli, pripoveduje. »'Vzemi nekaj denarja, če si ga izgubil, pojdi domov,' sem vsakemu svetoval,« pove. Pokojnino je dočakal v Hitu, zadnja leta je delal v marketingu in nanj ima lepe spomine.
Spominja se, kako je takoj po osamosvojitvi Slovenije – ko je v Hitu že izbruhnila privatizacijska afera – na Karibe peljal nagrajence iz igralnice. »Bil sem verjetno prvi potnik s slovenskim potnim listom, ki je stopil na karibski otok Sveti Martin. Policisti so najprej odšli preverjat, ali ta država sploh obstaja. Po pol ure so mi le vrnili potni list in me spustili naprej. Logično, bilo je le dober mesec po priznanju naše države,« pripoveduje.
V hotelirstvo zaradi higienskega minimuma
Jezeršek se je rodil v kmečki družini v Novi Oselici na meji Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja. Bilo je takoj po koncu druge svetovne vojne. Po končani osnovni šoli je pomagal v gostilni, kjer je stregla njegova sestra. Miličnik, ki je nekega večera prišel v gostilno, ga je vprašal, ali ima narejen higienski minimum. »Seveda ga nisem imel,« se spominja. A miličnik mu je, namesto da bi ga kaznoval, s postaje prinesel časopisno objavo, da novozgrajeni hotel Lev v Ljubljani išče delavce in vajence.
V Ljubljano in svojemu poklicu naproti se je odpeljal z mopedom. Med iskanjem ljubljanskega hotela Lev je naletel na njegovega direktorja, ki mu je kar tam sredi stopnic svetoval, naj se vpiše za hotelskega receptorja. Dobil je štipendijo hotela Lev in se vpisal na poklicno gostinsko šolo v Ljubljani. In res je v omenjenem hotelu najprej delal kot receptor. To je bilo obdobje velikih srečanj in spoznanj.
»Spominjam se, kako sem nekoč v 13. nadstropje hotela peljal Jovanko, Tita in Matijo Mačka. Potrudil sem se in Titu odgovoril nekaj v srbohrvaščini. V zahvalo sem od Mačka dobil grobo pripombo, češ, kaj ne znam govoriti slovensko,« se danes temu pripetljaju smeje.
Edi Jezeršek danes uživa med štirimi vnuki in čebelari. Na morju v hrvaški Istri ima 23 panjev čebel, v Vrzdencu pri Horjulu dodatnih 12. Lani je stočil kar nekaj sto kilogramov medu. »Za njegovo trženje pridno uporabljam marketinški pristop iz igralništva,« se posmeje. Letos pričakuje še boljšo letino.
