Steklopihaštvo je znanje, ki tone v pozabo. V Sloveniji mojstrov te obrti skoraj ni več, kot pravi Zvone Drobnič, »sva pri nas samo še dva steklopihača za laboratorijsko steklovino. Drugi je v Trnovem in oba sva že upokojena.« A ne glede na to Drobnič še vedno dela, ker v tem uživa, in tako je v svoji šišenski delavnici praktično vsak dan, zadnja leta pa ga vse večkrat za sodelovanje pri različnih projektih poiščejo tudi umetniki, kar mu predstavlja izziv.
Mojster se s steklopihaštvom ukvarja že več kot 50 let, star je bil 15 let, ko je kot vajenec prišel v ljubljansko tovarno Vega, ki je bila svojčas največji proizvajalec grafoskopov na svetu. Izdelovali so jih na roke, poleg tega so pri njih nastajali tudi daljnogledi, diaprojektorji, mikročitalniki, optika in laboratorijsko steklo. »Ker sem v sedmem razredu prebolel vnetje ledvic in mehurja, je šla naša mama, moja rejnica – mimogrede, mama je imela 38 rejniških otrok in tri svoje hčerke – po končani osnovni šoli na socialno službo povprašat, ali imajo kakšno tesarsko ali zidarsko delo zame. Povedala je, da moram biti zaradi vnetja na toplem. Poslali so me v Vego, kjer so iskali vajence,« Drobnič pripoveduje o steklarskih začetkih, ob čemer še pripomni, kako nemogoče se mu je na začetku zdelo, da bi kdaj osvojil to obrt. »Steklo je čarobno, vendar je to zahtevno delo. V delavnici je ves čas vroče, vso zimo imam odprto okno in sem v natikačih. Poleg tega moraš imeti vrhunske ročne spretnosti.«
Spominja se, kako je bila prva vaja v Vegi vlečenje »ražnja«, saj če »iz cevi nad plamenom ne znaš potegniti kosa, ki ga lahko uporabiš, v steklopihaštvu ne moreš delati, razen če se odločiš za izdelavo polizdelkov«. Pihanje, krivljenje, rezanje in varjenje so šele naslednja faza, usvojitev steklopihaškega znanja pa zahteva čas. »Po treh letih vajeništva si še vedno na začetku. Naučiš se osnovnih stvari, kot je enakomerno segrevanje stekla z vrtenjem nad plamenom, da lahko sploh kaj delaš,« pojasnjuje steklar. V Vegi, kot pripoveduje, sta steklopihaštva po vojni »učila dva Nemca, vojna ujetnika. Dobre vajence so nato poslali na specializacijo v Nemčijo, Francijo ali Švico, ki je bila in je še vedno velesila v steklopihaštvu. Eden je šel na izpopolnjevanje celo v Anglijo.« V Vegi je bil Zvonko Drobnič, ki je tam začel delati v sedemdesetih letih, v zadnji generaciji vajencev. So pa bile v tistem času v tovarni zaposlene večinoma ženske. »Moški smo bili za težja dela, kot recimo za napihnit litrsko bučo.«
Ko je podjetje zaprlo odsek,
šel na svoje
Leta 2000, ko je bil Zvone Drobnič še zadnji zaposleni steklopihač v Vegi, je podjetje zaprlo odsek in za dobrih pet let je šel v proizvodnjo, kjer se je naučil tudi brusiti, kar mu še danes prav pride. Od steklopihaštva se je za nekaj časa oddaljil zato, ker »si nisem upal iti na svoje. Ni problem stvari narediti, vendar nisem imel naročnikov,« pojasnjuje. Enako kot se mu je zdelo ob prihodu v Vego nemogoče, da bo kdaj obvladal steklarsko obrt, se mu je dolgo zdelo nezamisljivo, da bi kdaj lahko šel na svoje. A je nato leta 2006 le zbral pogum in se odločil za samostojno steklopihaško pot. To je bilo nekaj najboljšega, pravi. S pečjo, gorilniki, kovinskimi kleščami in še vsem drugim orodjem ter pripomočki je napolnil delavnico v Šiški in začel izdelovati steklene izdelke tehnične narave, s poudarkom na laboratorijskih steklovini, kar še vedno počne. Med njegovimi naročniki so različni inštituti, fakultete, podjetja in posamezniki, kot že omenjeno, vse večkrat pa v zadnjem času sodeluje tudi pri različnih ustvarjalnih projektih. V sodobnem času, ko se je zaradi cenejše industrijske proizvodnje na Kitajsko stekel velik del naročil, se je steklopihač, ki je med drugim tudi strasten alpinist himalajec, še bolj zavzeto usmeril v izdelovanje unikatnih, nišnih in zapletenih steklarskih izdelkov. Takšnih, ki jih v industriji ni mogoče izdelati, prav tako pa tudi ni več veliko mojstrov, ki bi jih znali narediti.
