Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) najprej stopimo v ambient trgovine svečarskega in medičarskega mojstra Jakoba Krbavčiča, ki je poleg prodajalne na Trubarjevi 55 imel tudi svojo delavnico. Krbavčičeve trgovine se verjetno spominja še marsikateri Ljubljančan, saj je delovala vse do leta 1996, ko jo je Andrej Krbavčič, ki je bil zadnji družinski nosilec obrti, zaprl. Na razstavi so poleg pohištva iz leta 1934 predstavljeni tudi svečarski in lectarski izdelki iz devetdesetih let 20. stoletja. V drugem delu je razstavljen interier prodajalne domače in umetne obrti, Lectarije, ki je nekoč stala na Kongresnem trgu. Vodila sta jo Henrieta Krbavčič Freyer in Robert Freyer, načrte zanjo pa je naredil arhitekt Jože Plečnik.
Kot pravi avtorica razstave dr. Tanja Roženbergar, je bil Plečnik, ki ga »širša javnost morda bolj pozna po njegovih večjih monumentalnih delih, arhitekturi in urbanizmu, zelo povezan z rokodelci. Navduševal se je nad njihovim mojstrstvom in njihova dela vključeval v svoje projekte.« Kot še poudarja kustosinja, razstava Plečnikova Lectarija ravno skozi zgodbo dveh družin prikazuje arhitektovo spoštovanje rokodelstva, hkrati pa pripoveduje o rokodelski dediščini, sodelovanju, prijateljstvu in spominih na nekdanjo Ljubljano, ki jih bodo predvidoma jeseni izdali tudi v publikaciji.
V Krbavčičevo trgovino so hodili tudi iz okolice
»V trgovino je največ ljudi prihajalo ob Miklavžu, božiču in drugih praznikih. Ta obrt ima svojo sezono,« se mamine in očetove, po ločitvi staršev pa očetove svečarske in medičarske trgovine na Trubarjevi spominja Aleš Krbavčič. Očetovo trgovino, kot še pripoveduje sogovornik, je obiskovalo tudi veliko ljudi iz okolice Ljubljane, saj ko so prišli na trg, se je marsikdo ustavil tudi pri njih. V nasprotju s trgovino, kjer so se ljudje srečevali, je bila Krbavčičeva delavnica zaprta pred vrvežem, saj je »oče kot strog mojster hotel imeti v njej mir«. Za očeta Aleš Krbavčič tudi pripoveduje, da je bil zelo hiter pri svojem delu, njegova obrt pa delovno intenzivna. »Vstajal je zgodaj zjutraj in delal cele dneve. Ko je pekel medenjake, je bilo v delavnici zelo vroče, medtem ko je bila pri izdelavi sveč spet druga atmosfera,« še pripoveduje Aleš Krbavčič, ki je očetu po drugi svetovni vojni, takrat kot gimnazijec, v delavnici občasno tudi pomagal, njegov brat Andrej pa je po očetovi smrti prevzel obrt.
Delavnico in prodajalno na Trubarjevi, tedanji Sv. Petra cesti, sta Jakob Krbavčič in njegova žena Henrieta od Rajka Pečnika, Jakobovega predhodnika, pri katerem se je učil obrti, prevzela leta 1931. Krbavčičevo trgovino pa je poznal tudi Jože Plečnik, ki je občudoval izdelavo sveč izpod Jakobovih rok.
Naročilo za Lectarijo na Kongresnem trgu
Po ločitvi se je Henrieta za opremo nove trgovine z imenom Lectarija v pismu obrnila na mojstra Plečnika. Načrte za prodajalno domače in umetne obrti v središču Ljubljane je Plečnik zasnoval leta 1938, trgovino pa sta Henrieta Krbavčič in Robert Freyer odprla leto kasneje. »Mama je bila duša trgovine, oče pa je po Sloveniji nabiral izdelke domače obrti in skrbel za izdelavo številnih drobnih predmetov iz lesa, medenine in kovanega železa po načrtih mojstra Plečnika,« je delitev dela med Henrieto in Robertom Freyerjem pojasnil njun sin Rok Freyer. V Lectariji, ki je bila vse od nastanka ob koncu tridesetih let in do nacionalizacije leta 1948 eno izmed srečališč ljubljanske kulturne srenje, so prodajali manjše predmete domače in umetne obrti iz vse Slovenije, med njimi tudi Krbavčičeve izdelke, pa tudi Freyerjeve, saj je tudi sam izdeloval sveče s postopkom vlivanja voska v modele in pripravljal odlično medico.
»Plečnik je opremo Lectarije zasnoval iz pokljuške smreke, kar je prostoru dajalo vtis domačnosti. Sredi je stala masivna okrogla miza iz umetnega kamna, na njej pa medeninasta tehtnica in nad njo lesen lestenec s svečami v krogu, s citati, ki jih je imel arhitekt tako rad,« pripoveduje hčerka Henriete in Roberta Freyerja, Agata Freyer Majaron. Poseben element trgovine pa je bilo tudi izložbeno okno z medeninasto spiralo.
Kot pravita Agata in Rok Freyer, je njuna mama »živela za Lectarijo«, da pa je Lectarija tudi po vojni, ko je prešla v roke podjetja DOM, vsaj še nekaj časa ohranila svoj prvotni program, je kot tehnični direktor v podjetju skrbel Robert Freyer. Leta 1992 je bila trgovina devastirana. Za to, da se je notranja oprema Lectarije, ki je edina v celoti ohranjena Plečnikova oprema trgovine, ohranila do danes, sta zaslužna Agata in Rok Freyer, ki sta jo kot svojo dediščino pred 22 leti podarila SEM. V muzeju so jo restavrirali in konzervirali, zdaj pa so jo skupaj s Krbavčičevo trgovino, ki je bila z delavnico vred leta 2018 že vključena v razstavo Andreja Dularja Lectarstvo je krajcarkšeft, postavili v stalno muzejsko pripoved.
