Na spletni strani Mestne občine Maribor je mogoče najti na prvi pogled duhomorno, nezanimivo javno objavo. »Izhodišča za pripravo OPPN za del območja St-1 v MO Maribor« je njen naslov. Vsebuje skupaj sedem dokumentov, ki napovedujejo velikopotezen poseg v centralno mestno tkivo. Na parcelah, na katerih je občina nekoč obljubljala izgradnjo gledališča in galerije, kasneje ameriške univerze in še česa visokoletečega, naj bi zgradili stanovanjski stolpnici z enajstimi oziroma osmimi nadstropji. Projekt je poimenovan Dravski breg. Investitor je murskosoboška firma Imo-Real, ki je povezana z gradbenim podjetjem Pomgrad.
Stolpnici v neposredni bližini reke bi občutno spremenili mestno četrt Studenci, postali bi najvišja objekta na njenem območju. V stolpnicah naj bi bilo 150 stanovanj in 324 parkirnih prostorov, v pritličju pa prostori za trgovinsko, gostinsko ali katero drugo (javno) dejavnost. Kdaj bi se lahko začela gradnja stolpnic in kdaj bo dokončana, ni zapisano. Nov prostorski načrt naj bi na občini sprejeli do prihodnjega poletja.
Od Maksa le en kamen
Lokacija predvidene gradnje je v preteklosti na široko polnila časopisne kolumne. Če bi se udejanjile sanje Tomaža Pandurja in Franca Kanglerja, bi prav tam že septembra 2012 svečano odprli Mariborsko kulturno središče Maks. To bi bil vrhunec leta, v katerem je Maribor nosil naziv evropska prestolnica kulture.
Bilo je leto 2010, ko si je nujnost izgradnje mestotvorne kulturne novogradnje izmislil Tomaž Pandur. Zlahka je navdušil Kanglerja, ta pa je še lažje prepričal mestni svet, da je kar na dopisni seji potrdil prve dokumente, po katerih bi naložba stala več kot 50 milijonov evrov. Udejanjilo bi jo občinsko podjetje ZIM, nato pa bi občina plačevala več kot 1,5 milijona evrov letne najemnine.
Ko se je izkazalo, da občina in ZIM ne bosta mogla zgraditi tega prestižnega objekta, so na občini skušali ubiti dve muhi na en mah. Finančno luknjo so hoteli pokriti tako, da bi v Maks umestili novo Umetnostno galerijo Maribor, za katero je država bila pripravljena vložiti 10 milijonov »evropskih« evrov. ZIM je zatem od Vegrada odkupil nekdanjo mariborsko tkalnico MTT, jo porušil in dal izkopati globoko gradbeno jamo, v kateri so občinarji 25. oktobra 2011 svečano položili temeljni kamen.
In to je še danes edini kamen, ki je bil zacementiran v jami. Občina in ZIM namreč nista bila sposobna zapreti Maksove finančne konstrukcije, državni milijoni pa so odtekli v gradnjo vojaškega muzeja v Pivki.
Podjetje ZIM, ki je v Maks že vložilo blizu 4,5 milijona evrov, je aprila 2014 zgrmelo v stečaj. Pol leta prej je Kanglerjev naslednik Andrej Fištravec prodal Maksovo jamo. Kupil jo je sirsko-kuvajtski podjetnik Hilal Arnaout, zanjo je plačal le 610.000 evrov, pri čemer je treba upoštevati, da je Zim že plačal komunalni prispevek v vrednosti 260.000 evrov.
Izgovarjal se je na migrantsko krizo
Tudi Arnaoutove napovedi so bile megalomanske. Izpeljal bo 20-milijonsko naložbo, je obljubil, jeseni 2017 bo v študijske klopi sedla prva generacija študentov »ameriške univerze«. A tudi on v jami tudi ni premaknil niti kamna. Prostorski načrt, s katerim mu je občina šla na roko, se je namreč izkazal kot nezakonit in neustaven. Napovedana ameriška univerza je zatem doživela izbris iz mestnih gradbenih načrtov, Arnaout pa je napovedal, da bo zaradi migrantske krize začasno zamrznil svoje mariborske nepremičninske plane.
Septembra letos so parcele na območju jame zamenjale lastnika. Najprej je svoje prodal Arnaout, sledila je Mestna občina Maribor. Za svojo 1736 kvadratnih metrov veliko parcelo je iztržila 117.401 evrov. Koliko je Imo-Real plačal Arnaoutu, (še) ni razvidno iz javno dostopnih evidenc.
