Kaj dobimo, če na Ljubljanico postavimo dva tekmovalca v dveh lesenih čolnih in jim v roke damo dolgi leseni palici? Prav posebno obliko zabave, pri kateri je zmaga sicer pomembna, a je padec v vodo pogosto najbolj pričakovan del nedeljskega popoldneva. Tudi letos so se na Ljubljanici pomerili čolnarji v tradicionalnih borbah čolnarjev, ki jih člani Društva rečnih kapitanov Ljubljana oživljajo že več kot dve desetletji. Starodavno tekmovanje so prilagodili sodobnemu času, a osnovna formula ostaja enaka: stopiš na leseni brodnik, zgrabiš palico in poskušaš nasprotnika spraviti iz ravnotežja. Kdor konča v Ljubljanici, je izgubil.
»Eden proti drugemu s palico,« je tekmovanje preprosto opisal Tomo Zupančič, rečni kapitan in pobudnik ter gostitelj tekmovanja. A v resnici je za zmago potrebno precej več kot le nekaj moči. Tekmovalca morata imeti dobro ravnotežje, občutek za gibanje čolna in predvsem pravo mero poguma. Leseni brodniki so namreč replike tradicionalnih čolnov, starih približno šest desetletij, zato vse skupaj še zdaleč ni videti kot sodobno športno tekmovanje.
Letos je bilo zaradi časovne omejitve izbranih osem tekmovalcev. Med njimi tudi letos ni manjkal dosedanji štirikratni zmagovalec Anže Vrhovnik, ki pa je v finalnem dvoboju segel v roko precej mlajšemu sotekmovalcu, ki ga je v finalni borbi porinil v vodo. Letos je največ spretnosti pokazal Ljubljančan Tom Rauter, ki prihaja iz Trnovskega pristana in je osvojil letošnjo čolnarsko krono.
Nagrada za prvo mesto? Kar 50 litrov vipavskega vina. Drugouvrščenega pa so čakali nekoliko bolj nenavadni, a zato nič manj uporabni »suhi štumfi« oziroma volnene nogavice.
Petsto gledalcev in 20 stopinj temperatura Ljubljanice
Da gre za dogodek, ki ga je vredno videti, je dokazala množica ob Ljubljanici. Približno 500 ljudi je dogajanje spremljalo z mostu in bregov, kjer je bilo ob napetih dvobojih slišati tudi precej navijanja in smeha. In če je kdo tekmovalcem zavidal osvežitev, je bila Ljubljanica letos prav prijazna – voda ima okoli 20 stopinj. »Veliko, a je še vedno osvežilna,« je dodal Zupančič.
Čeprav je cilj ostati v čolnu, je prav padec v vodo tisti trenutek, ki ga gledalci nestrpno pričakujejo. Vsak dvoboj se lahko v nekaj sekundah spremeni v mokro presenečenje. In prav zato so borbe čolnarjev nekaj med športom, tradicijo in precej nepredvidljivo zabavo.
Dogajanje je letos dodatno popestril koncert oziroma glasbeni program. Za dodatni odmerek kaosa so poskrbeli z YOU! WHO? WHO!, neaktivističnim kabaretom Matije Solceta, druga ekipa pa je poskrbela za svojo različico glasbene eksplozije.
V program so se vključili tudi gostje z Iga, med drugimi Fran Govekar, slišati pa je bilo mogoče tudi odlomek iz Jalnovih Bobrov, kar je dogodku dodalo še kanček zgodovinskega in lokalnega duha.
Tradicija, ki zna biti tudi zelo mokra
Borbe čolnarjev imajo precej dolgo zgodovino. Društvo rečnih kapitanov tradicijo predstavlja kot starodavno tekmovanje, katerega korenine segajo daleč v preteklost. Danes je seveda vse skupaj predvsem sproščena prireditev, kjer se prepletajo tradicija, druženje, glasba in zabava.
A eno pravilo ostaja nespremenjeno: na lesenem brodniku je treba ostati do konca. In čeprav se tekmovalci na začetku morda še trudijo delovati resno, so trenutki, ko eden iz para izgubi ravnotežje, pade v Ljubljanico in ga voda pogoltne do pasu ali še bolj, tisti, zaradi katerih se ob Ljubljanici zberejo gledalci.