Zgodba se je začela avgusta 2025, ko je najemnik ob približno 36 metrov dolgi poti od parkirišča do koče postavil nekaj solarnih lučk za osvetlitev tal. Po navedbah Planinskega društva Jesenice ga je Društvo za naravo – Jalovec opozorilo na svetlobno onesnaževanje, zato jih je odstranil.
Sledile naj bi pritožbe gostov zaradi temnega dostopa do koče, eden izmed obiskovalcev pa si je celo zvil gleženj. Letos je najemnik lučke ponovno namestil, a znova prejel zahtevo, naj jih odstrani. Zopet zaradi svetlobnega onesnaženja. Ob tem naj poudarimo, da gre za šibke solarne luči, ki osvetljujejo zgolj stopnice do koče.
Predlagali kompromis, dobili zavrnitev
Planinsko društvo se je zato obrnilo na Javni zavod Triglavski narodni park (TNP) in ponudilo drugačno rešitev: manj nizkih svetilk s toplo svetlobo, popolnim zasenčenjem, usmeritvijo samo proti tlom in delovanjem na senzor. Iz TNP so jim odgovorili, da gre za kategorizirano planinsko pot v naravnem okolju, kjer osvetljevanje ni dovoljeno. Društvo se je zato obrnilo še na ministrstvo za okolje in prostor, ki pa je zavzelo enako stališče kot TNP, da so torej stopnice in pot, ki vodi do koče, del planinske poti, zato osvetljevanje ni dovoljeno, obiskovalcem pa kot alternativo predlagalo daljšo dovozno pot ali uporabo telefonov in naglavnih svetilk.
Odločitev ministrstva sicer ima pravno podlago. Zakon o Triglavskem narodnem parku na celotnem območju parka prepoveduje uporabo svetlobnih virov za usmerjeno osvetljevanje naravnega okolja, pri čemer ne razlikuje med reflektorji in šibkimi senzorskimi lučkami.
Vhod mora biti osvetljen, pot do njega ne
V Planinskem društvu Jesenice opozarjajo na neskladje med strogim varovanjem kratkega dostopa in močno obremenjeno okolico koče. Pri tem se sklicujejo tudi na fotografijo, na kateri so vidni polno parkirišče, cesta in številna vozila. »Avtomobili, kombiji, tovornjaki, parkirišče in cesta očitno lahko sobivajo z občutljivo gorsko naravo. Nekaj drobnih lučk ob 36 metrih poti, da si gost ponoči ne zvije gležnja, pa predstavlja mejo, ki je ne smemo prestopiti,« so zapisali in dodali, da fotografija najbolje pokaže, kaj se zgodi, ko se predpis uporablja brez občutka za prostor.
Zakon sicer pojasnjuje, zakaj sta cesta in parkirišče obravnavana drugače. Prometna infrastruktura je lahko izvzeta iz pojma naravno okolje, planinska pot pa ne. Pravna razlaga torej obstaja, ostaja pa vprašanje, ali je takšna meja pri neposrednem dostopu do gostinsko-nastanitvenega objekta tudi smiselna.
Ministrstvo je obiskovalcem kot alternativo predlagalo uporabo poti, namenjene vozilom, ali pa telefonov in naglavnih svetilk. Toda tudi ponujena rešitev ima pomanjkljivosti. »Tudi dovozna pot za vozila ni osvetljena. Poleg tega gre precej naokrog okoli hriba do koče. Kot varnejšo alternativo nam torej predlagajo daljšo – in prav tako temno – pot,« odgovarjajo v društvu. Erjavčeva koča namreč ni namenjena samo izkušenim planincem, ki imajo v nahrbtniku naglavno svetilko. Vanjo prihajajo tudi turisti, družine in starejši gostje, in sicer tudi v večernih urah.
Primer dodatno zaplete pravilnik za gostinske obrate, po katerem mora biti vhod med nočnim obratovanjem osvetljen. Predpisa si neposredno ne nasprotujeta: osvetljen mora biti vhod, ne pa tudi dostop do njega. Rezultat je kljub temu nenavaden – vrata koče lahko svetijo, 36 metrov poti do njih pa mora ostati v temi.
Planinsko društvo je lučke odstranilo in odločitev pristojnih spoštovalo. Ostaja pa vprašanje, ali bi moral zakon v takšnih primerih dopuščati minimalno in nadzorovano razsvetljavo – ne zaradi osvetljevanja gora, temveč zato, da obiskovalci na kratki poti do vrat vidijo, kam stopajo.