Anja Medved, režiserka: Meja ostaja, razlike izginjajo

V prostor, v katerem je nekoč sedel carinik in potnike spraševal, kaj imajo za prijaviti, je režiserka Anja Medved konec decembra 2007 postavila kamero in prebivalce obeh Goric povabila, naj ji zaupajo, kaj vse so nekoč cariniku zamolčali. »Dejstvo je namreč, da smo vsi, ki smo živeli ob meji, hote ali nehote, tihotapili. Navadili smo se na stalno skrb, kje so dokumenti, ali si morda pozabil kaj izprazniti iz prtljažnika... Spovednica tihotapcev je bila tako poleg akcije snemanja pričevanj tudi nekakšen obred »čiščenja« kolektivne tesnobe, ki jo je leta ustvarjala meja,« pripoveduje režiserka. Spovednici je z leti v okviru organizacije Kinoatelje dodala še druge spominodajalske akcije in posnela številne dokumentarne filme o goriškem obmejnem prostoru.

Čeprav je minilo deset let od njene fizične odstranitve, meja ostaja. Se je pa spremenil svet okoli nje. Vsa mesta v Evropi si postajajo podobna in tako tudi Nova Gorica in Gorica. Izziv povezovanja je bil nekoč gotovo večji, ker je meja resnično ločevala dva različna svetova. Danes zelo različnega sveta ni skoraj nikjer več. Tako da, paradoksalno, meja ostaja, izginja pa razlika.

Eni in drugi smo čez mejo iskali to, česar ni bilo mogoče najti doma. V času krize, ko smo hodili v Italijo po pralni prašek, je bilo to za nas bolj banalno, ampak zanimivo je slišati, kako so Italijani poleg mesa in domačega žganja, ki je bilo pri nas boljše, k nam hodili tudi po kubanski rum in druge proizvode držav neuvrščenih, ki jih v Italiji ni bilo. V šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so bili določeni filmi v Italiji prepovedani, so Italijani prihajali k nam v kino. Tihotapile se niso le dobrine, ampak tudi prijateljstva in ljubezni, zato je na svoj način meja ves čas tudi povezovala.

Po Spovednici tihotapcev sem na meji realizirala še štiri akcije zbiranja spomina, vsako posvečeno drugi spominski temi. Zbirala sem kopije fotografij, posnetih v obeh mestih, in spomine, ki jih te obujajo. Vedno iščem tiste osebne spomine, ki pripovedujejo o mestu. Zanimajo me zgodbe, ki lahko zamajejo predstave o preteklosti. Zdi se mi, da obstaja neko splošno prepričanje, da smo pametnejši od svojih prednikov, in morda se tudi zaradi tega občutka superiornosti zgodovina pogosto ponavlja. Mislim, da je danes najbolj nujno ohraniti spomine na drugo vojno in čas po njej, saj je ljudi, ki se tega prelomnega časa na lastne oči spominjajo, vedno manj.

Ne vem. Zdi se mi, da se največkrat spominjamo stvari, ki nas lahko spravijo v jok in smeh hkrati. Sicer pa večino življenja pozabimo. Običajno se spominjamo predvsem tistega, kar smo vpletli v pripoved o sebi. Čeprav še tako resnična, pa to ni preteklost, ampak le pripoved o njej.

Rezultat vseh akcij snemanja pričevanj na meji je avdiovizualni spominski album obeh Goric. Prostor meje je posebno zanimiv rudnik spomina, saj se v njem ne stikajo le različne kulture, ampak tudi različne naracije preteklosti. Isti datum na koledarju lahko v sosednjem mestu obeležuje nasprotujoč spomin, zato bi bilo težko oblikovati njuno skupno zgodbo. Lahko pa sestavimo njun skupni spominski album, ki brez težav v neskončnost našteva še tako različne spomine različnih posameznikov. Smisel vsakega spominskega albuma je vzpostavljanje dialoga med preteklostjo in prihodnostjo, oblikuje se s časom in nima predvidenega zaključka, tako ga nima tudi album mesta, ki ga bodočim sokrajanom poklanjajo sedanji prebivalci.

Ena od lepših stvari odraščanja ob meji je bila, da si lahko s kolesom v nekaj minutah prišel v popolnoma drug svet. Mislim, da nas je to zaznamovalo in smo hitro razumeli, da ne obstaja samo ali tako ali drugače, ampak tudi tako in drugače hkrati.

Ne vem, se pa večkrat sprašujem, kako bo videti delo zgodovinarjev v prihodnosti, ko bo skoraj vsak trenutek našega osebnega in kolektivnega življenja zabeležen in dokumentiran.