Arhitekturna kritičarka Kate Wagner se je kolesarstvu začela resno posvečati med pandemijo. Vstajala je ob petih zjutraj, da je spremljala dirke po Evropi, ob večerih pa je gledala posnetke starih dirk in se seznanjala s preteklostjo tega športa. Kolesarstvo, ki je blizu tudi njenemu možu – njegov oče je severnoameriški prvak v 12-urni vožnji na kolesu v ležečem položaju – je bilo sprva njena fascinacija, obsesija, danes je njeno delo. O kolesarstvu piše za različne medije, o slovenskem kolesarstvu, ki se ga loteva tudi skozi družbeno perspektivo, pa želi napisati tudi knjigo.

Uči se slovenščino

Za raziskavo za knjigo je ključno, da se nauči slovenščino, pravi. V slovenščini se do neke mere že lahko pogovarja in tako nam pove, da se po Ljubljani vozi s starim Rogovim kolesom, ki je odlično. Zgodba o tovarni koles Rog bo prav tako dobila svojo mesto v knjigi. Sicer si v slovenščini med drugim želi brati slovensko zgodovino, saj tovrstnih del ni veliko prevedenih v angleščino, zelo veliko pa v zadnjem času bere Kosovela, Šalamuna, Debeljaka, Cankarja in druge. »S pomočjo književnosti in drugih del vedno bolj razumem tukajšnji politični in kulturni kontekst, ki je pomemben pri pisanju o športu. Primoža Rogliča in njegovega pomena ne moreš razumeti brez zgodovine Slovenije,« poudarja Kate Wagner.

»Ne gre samo za to, da je bil Roglič smučarski skakalec in da so smučarki skoki nacionalni šport ter da je zdaj kolesar, temveč je treba poznati zgodovino njegove Zasavske regije. Vse to vpliva na to, kako ljudje vidijo Rogliča in zakaj je nekakšen narodni heroj. Kar je hkrati tudi odgovor na vprašanje, zakaj Pogačarja ne vidijo na enak način – ker je iz Komende pri Ljubljani.« Pri Rogliču je tako mogoče slediti »nekakšnemu delavskemu učinku«, antropološki pogled na športne protagoniste še razvija sogovornica. Čeprav je Roglič izjemno uspešen športnik, ki živi v Monaku, je s svojim ozadjem, osebnostjo in govorico ljudem blizu. »Kar dela Rogliča tako zanimivega, je njegovo ozadje, povezano z delavskim razredom, smučarskimi skoki in dejstvom, da je, preden je odkril, da je dober kolesar, čistil v supermarketih. To so zgodbe, za katere bi si želeli, da bi se zgodile nam. Več nas je bilo čistilcev v supermarketih kot slavnih smučarskih skakalcev in kolesarjev.«

Pomen upanja v športu

Zgodba o Rogliču, kot še poudarja Kate Wagner, je skoraj ameriška zgodba: »V ZDA so zelo priljubljene pripovedi o tem, kako je nekdo uspel iz nič. Podobno bi lahko govorila o sebi, o tem, kako nisem uspela v glasbi, nato pa sem postala arhitekturna kritičarka.« In zdaj še uspešna športna novinarka. Kate Wagner je od 4. do 24. leta je igrala violino, v Severni Karolini je študirala glasbeno kompozicijo, za podiplomski študij pa je izbrala glasbeno produkcijo in akustiko. Potem je začela pisati blog o arhitekturi in nato zadnja leta še o športu. Poleg kolesarstva je njen priljubljen šport še košarka.

»Vsi želimo verjeti, da lahko v nečem, za kar smo morda celo porabili zelo veliko časa, uspemo. Pomembno je upanje, da lahko začneš znova in da si lahko uspešen tudi kasneje v življenju. Veliko tesnobe v življenju je povezano z leti. Roglič je s kolesarstvom začel pozno, kar daje upanje vsem, ki so v življenju z nečim začeli pozno,« pomene kolesarjeve zgodbe še plasti sogovornica.

Literarni potencial kolesarstva

Esejistka in novinarka v športu vidi literarni potencial. »Spremljanje kolesarstva je zame kot roman. Zgodba se dogaja z zelo različnimi ritmi, ki potekajo v velikem časovnem obsegu, pri čemer pa se nekatere stvari zgodijo v stotinki sekunde. Spremljaš različne boje: človeka proti človeku, človeka proti naravi, človeka proti tehniki, človeka proti času ...« Poleg tega gre v kolesarstvu tudi za igro virov, kot so hrana, voda, energija, in rezerv telesa ob rehabilitaciji po poškodbi.

Ko Wagnerjeva govori o Rogliču, za katerega poudarja, da je unikaten kolesar, še izpostavi, da se pri njem stvari ne odvijajo brez drame in da ljudem daje upanje, saj premaguje stvari, ki jih je psihološko težko premagati. A kot še pravi, Roglič ni (več) njen osebni heroj. »Da lahko svoje delo opravljam profesionalno, sem morala stopiti korak stran od navijaštva. Do Rogliča sem vzpostavila distanco, zdaj nanj gledam kot novinarka. O njem poročam, zaradi česar to ni več ovito v mojo osebno perspektivo. Moram pa reči, da uživam v pisanju o njem, prav tako je izziv z njim delati intervjuje. Menim, da gre za eno najboljših zgodb v zgodovini kolesarstva. Pri kolesarjih, kot je recimo Pogačar, ki je še relativno na začetku svoje poti, se sprašuješ, kaj je za njih naslednje, pri Rogliču se sprašuješ, kaj je ostalo, česa še ni dosegel.«

Ravnikar in javno zdravstvo

Kate Wagner je sicer Slovenijo poznala že prej, prek Ravnikarjeve arhitekture. Njegov projekt Cankarjevega doma je vključila v svojo diplomsko nalogo o koncertnih dvoranah. In zdaj, ko v Ljubljani živi približno štiri mesece na leto, pravi, da si želi tudi v prihodnje bivati med Chicagom in Ljubljano. »Tu je vedno mogoče kaj početi. Američani se ne znajo družiti, prijateljstvo je pri vas bolj poudarjeno. Tu je enostavno živeti. Zdravstvo v Ameriki je zelo drago in zaradi nizke stopnje socialne varnosti te neprestano spremlja neka skrb,« svoj pogled na Slovenijo, kjer si v prihodnje želi živeti šest mesecev na leto, strne sogovornica.