»Vsem Slovencem naznanjamo preveselo vest, da smo si v staro last zopet priborili velikana slovenskih gor, veličastni Triglav. Postavili smo letos na njega vrhuncu po vsej Evropi že prosluli Aljažev stolp,« je leta 1895 bralcem sporočal Planinski vestnik. Aljaževa ideja je pred tem zorela kar sedem let, v zborniku Aljažev stolp, ki ga je ob 120-letnici postavitve izdal Slovenski planinski muzej, piše Elizabeta Gradnik. Ker je obvladal fiziko, žagarjem je denimo delal načrte za turbine, se je tudi načrta za kovinski valj, pokrit s stožcem, lotil sam.
Sestavili so ga v petih urah
Kot v knjigi Triglav in Jakob Aljaž piše zgodovinar in alpinist dr. Peter Mikša, je kleparski mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani Aljažev načrt še izboljšal in nato 'brez dobička in zaslužka' iz kovinskih kosov, težkih od petnajst do dvajset kilogramov, izdelal stolp. »Dele stolpa so z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v enem tednu znosilo na Triglav.« Eden od njih si je, kot piše Gradnikova, poveznil streho kar na glavo in nase navezal še nekaj železja. Mikša navaja, da so Aljaž in pomočniki, preden so stolp začeli sestavljati, prenočili v Dežmanovi koči, predhodnici današnjega Doma Valentina Staniča. A jutro 7. avgusta 1895 je bilo megleno, zato je župnik zvoke sestavljanja stolpa poslušal kar iz koče, njegovi pomočniki pa so delo končali v petih urah.
»Stolp ima obliko pokončnega valjarja s premerom 125 cm, okrog dva metra višine, s streho v obliki stožca. Čez ogrodje je napeta močna železna pločevina, dvakrat debelejša kot ona, ki se rabi za kritje cerkvenih stolpov. Da se pločevine ne prime rja, je močno pocinkana. Iz vrha špičaste strehe moli drog, okoli katerega se suče kositrana zastava z letnico 1895. Vratca v stolp so zato majhna, da se močni veter ne upira vanja, kadar se odpirajo. Zapirajo se avtomatično,« je o novosti zapisal Jakob Aljaž. »V stolp sem postavil tri okrogle stole, dva samovara, šest kositranih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita za samovar. Ob mrzlem vetru je v stolpiču dobro zavetišče, seveda le za trojico, četvorico ljudi,« je dodal in izpostavil, da je vse stroške, 300 forintov oziroma goldinarjev, plačal iz svojega žepa, stolp pa nato podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Slovesno so ga odprli in blagoslovili šele 22. avgusta tistega leta. Eden od pomočnikov je, piše Gradnikova, vrgel dinamitni patron, odprli so šampanjsko buteljko, nazdravili s kositrnimi kozarci iz stolpa, zapeli dve pesmi in odprtje je bilo končano. »Širše občinstvo je šele kasneje izvedelo za ta dogodek, sam stolp pa je kmalu zaslovel po vsej Evropi – hvalili so ga tako domači kot tuji turisti,« dodaja.
Novica se ni prebila na naslovnice
Vsi časopisi, ki so novico o postavitvi stolpa na vrhu Triglava objavili, so se nanjo odzvali precej naklonjeno, v letošnjem zborniku ZRC SAZU ob 240. obletnici prvega dostopa na Triglav ugotavlja dr. Marija Mojca Peternel s Filozofske fakultete v Ljubljani. Kljub temu to ni bila zgodba z naslovnice, saj je bila novica objavljena 'le' med ostalimi lokalnimi novicami in še to ne na prvem mestu. »Novica je segla precej široko na ozemlje s slovenskim prebivalstvom, le bralci tržaškega časopisa Edinost o tem v avgustu niso bili obveščeni, morda tudi zato, ker hribovski svet obalnemu ni bil zanimiv,« razmišlja.
Stolp in njegova okolica so se zelo spreminjali. Stolp je bil, omenja Gradnikova, ves čas podlaga za različne napise, podpise, reklame, risbe, nalepke in podobno. »Prvotno je bil sive barve, že v letu 1896 pa so mu, zaradi boljše vidnosti, merci, ki so na novo določali višine po vsej državi, z Aljaževim dovoljenjem prebarvali streho črno in obod belo. Ob desetletnici stolpa so udeleženci proslave ugotovili, da so 'nepoklicani kulturonosci pomazali stolp s svojimi, z debelimi barvami, pisanimi imeni in se bo vsled tega moral ves rdeče preslikati'. Leta 1908 je Anton Knafelc, oče slovenske planinske markacije, ob svojem 25. vzponu na Triglav stolp pobarval z belo barvo.«
V letih 1922–23 se je na stolpu razvnela prava pleskarska vojna med Slovenci in Italijani, na koncu pa naj bi mu Knafelc po naročilu SPD ponovno dal originalno sivo barvo, 'kakršna edina pristoji okolici'. Kljub temu Gradnikova opozarja na zapis v Planinskem vestniku iz leta 1933, češ da ga je Knafelc 'že trikrat belo prepleskal, a sedaj je obupal, ker mu ga vedno zopet počečkajo'. Po 2. svetovni vojni so ga prebarvali rdeče in mu na vrh dali peterokrako zvezdo. Leta 1984 so snemali nadaljevanko o Kugyju in ga, k sreči, kot pravi Gradnikova, spet odeli v prvotno podobo.
