Pravijo, da je voda del ljubljanskega duha, saj je mesto od nekdaj povezano z njo. Kar ne velja le za reko, temveč tudi za druge vodne elemente v mestu, ki v teh vročih dneh dodatno privabljajo pozornost. Pa če le za to, da gre človek mimo in začuti dih vode.
Vodnjaki so del mestnega jedra vse od njegovega nastanka. Nekoč so služili oskrbi z vodo, z vzpostavitvijo sodobnega vodovoda, kar sega v leto 1890, ko je voda prvič pritekla iz pip v 606 ljubljanskih hišah, pa so postali predvsem nakit mesta. Od uporabne vloge so vstopili v kulturno, lahko tudi v spominsko in simbolno, celo iniciacijsko vlogo, če se iz preteklosti spomnimo, kako so mladi ob praznovanju mature kdaj skočili v Robbov vodnjak. V zgodovino mesta pa se je vpisal tudi spomin na kopanje maturantov v fontani Mladinsko kolo, ki je delo kiparja Stojana Batiča na majhnem trgu ob Komenskega ulici.
Čeprav mestne fontane, kot so lani opozorili na Mestni občini Ljubljana, niso namenjene kopanju, hlajenju ali namakanju, prepovedane so tudi za kopanje psov. Pri čemer so nekatere ljubljanske fontane hkrati tudi pitniki, kar recimo velja za baročni zidni vodnjak pod zvonikom cerkve svetega Florijana na Gornjem trgu, kjer iz ust moške glave teče pitna voda. In kot se spominja Prulčanka in direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem, mag. Nataša Polajnar Frelih, je bil na Florijanski zidni vodnjak pred več kot desetimi leti prislonjen tudi kovinski lonček, v katerega je bilo mogoče natočiti vodo. Je bila pa zaradi dotrajane instalacije fontana svoj čas tudi brez vode in tako so jo Ljubljančani tedaj poznali zgolj kot spomenik na fasadi.
Historični pitnik iz 18. stoletja
Baročni stenski vodnjak, ki je iz leta 1780 in je del cerkve svetega Florijana, kot pove umetnostna zgodovinarka in etnologinja Nataša Polajnar Frelih, ni na svoji prvotni lokaciji. Najprej je bil namreč vzidan v zahodno steno Redute. Hiše, ki je, dokler je ni veliki ljubljanski potres tako poškodoval, da so jo morali porušiti, stala na mestu sedanje šole Janeza Levca na Levstikovem trgu, v njeni dvorani pa so potekali številni družabni dogodki. Tja je na plese rad hodil tudi Prešeren.
So pa baročni vodnjak z zabaviščne hiše na bližnjo cerkveno fasado preselili že pred njeno rušitvijo, in sicer leta 1862. »V literaturi sem zasledila, da voda iz vodnjaka ni tekla že leto pred tem. Verjetno so fontano opustili, in ko so ugotavljali, kaj bi z njo, so se odločili, da je najbolje, da jo prestavijo gor po Florijanski ulici, kot so ji takrat rekli, in so jo vzidali v spodnji del zvonika,« tudi pripoveduje Nataša Polajnar Frelih. Dodaja, da se historični pitnik, do katerega vodijo stopnice in zraven njega raste mogočno drevo, lepo umešča v prostor. Stenski baročni vodnjak, narejen v vdolbeni niši, med dvema stebroma, z moško glavo nad vodnim koritom in školjko nad njo, pa da je »izjemen«. Pod trikotnim zaključkom je v latinščini vklesan tudi napis, ki v prevodu pomeni: »Glej vodo! Za pitje jo župan ponuja.«
Vodnjak iz lesnobrdskega
apnenca
Ko pripoveduje o baročnem vodnjaku, se umetnostna zgodovinarka Polajnar Frelih ustavi tudi pri materialu, iz katerega je narejen. »Gre za lesnobrdski apnenec, ki izvira iz Lesnega Brda, kraja, ki spada delno pod občino Horjul in delno pod občino Vrhnika. Apnenec pa so v njem kopali že v 17. stoletju.« Gre za črni kamen z belimi kalcitnimi žilicami, ki svojo barvo ohrani, če je spoliran, zato je vodnjak, ki ni spoliran in je na prostem, sive barve, tudi pojasni sogovornica. So pa lesnobrdski apnenec uporabili še drugod po Ljubljani. Iz njega je narejen portal Semeniške knjižnice, vhod v Schweigerjevo hišo na Starem trgu in v Codellijevo hišo na Bregu, kjer je zdaj bistro Breg. Iz njega je izdelan tudi marsikateri črni kamniti baročni oltar v cerkvah po Sloveniji. Redkeje pa so lesnobrdski apnenec uporabljali za vodnjake in tako je fontana cerkve svetega Florijana ena redkih, narejenih iz te kamnine.
Vodnjak v kleti pri Amerikancu
Prav nasproti cerkve svetega Florijana se v kleti (do leta 1925 je bilo dvorišče) hiše na vogalu, ki smo jo še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja poznali po kultnem lokalu Pri Amerikancu, kar je kasneje postala restavracija in spremenila ime, zdaj pa je picerija, skriva še en ljubljanski vodnjak. Hišni vodnjaki so prav tako zanimiv del dediščine mesta. Tega na Gornjem trgu, ko so pred leti v hiši delovali restavracija, bistro in delikatesa s klubom v kleti, pa je nekaj časa spremljala ideja o zorenju vina v njem.
