Med nazivi in umestitvami, s katerimi se ponaša Ljubljana, Alja Bebar z odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana izpostavlja poimenovanje zelena prestolnica Evrope 2016: »To je najvišji naziv, ki ga mesto lahko prejme. Mednarodna komisija pod vodstvom evropske komisije je Ljubljano izbrala za zeleno prestolnico Evrope 2016, ker smo v najkrajšem obdobju izvedli največ trajnostnih sprememb za večjo kakovost življenja.« Ljubljana je med drugim prejemnica mednarodnih priznanj za kongresni turizem in razvoj trajnostnega turizma, razglašena je bila za globalno aktivno mesto, energetsko napredno mesto, zadnja leta pa se redno uvršča med deset kolesarjem najprijaznejših mest na svetu. Mednarodni portal Virgin je Ljubljano z uvedbo kartice urbana uvrstil na seznam sedmih zelenih tehnologij z vsega sveta, ki lahko v prihodnosti dajo zelen pečat našemu načinu življenja.
Že deset let na sceni
Svetla plat so tudi različne oblike solidarnosti v mestu. Letos mineva deset let od uvedbe brezplačnih električnih vozil, ki vozijo v ožjem središču Ljubljane, kjer ni mogoč dostop z avtom. Predstavlja pomoč prebivalcem in obiskovalcem mesta, predvsem tistim, ki imajo težave z mobilnostjo in težje hodijo. Avgusta 2009 sta začela voziti dva kavalirja, zdaj dnevno od 8. do 20. ure obratujejo štirje. Najprej so vozili do 16. ure, kot kaže, pa se obeta podaljšanje do desetih zvečer. V skupini, kamor spada tudi električni vlakec, je 16 voznikov in dve vodji izmene. Leta 2018 so prepeljali 108.797 potnikov in naredili 56.063 kilometrov. Eno vozilo prepelje približno sto potnikov na dan. Ob nedeljah in praznikih dežurajo tudi na Žalah, pred 1. novembrom so tam deset dni. Uporabniki lahko k vozilu pristopijo ali pa ga pokličejo po telefonu.
Turistom je na voljo tudi plačljiv turistični vlakec. Za osem evrov, družine imajo popust, jih popelje na Ljubljanski grad, Špico, ob Ljubljanici do Trnovskega pristana, Plečnikove hiše, Emonskega zidu, Križank, čez Kongresni trg do parlamenta, Narodne in Moderne galerije, Opere na Slovensko cesto. Postajališč je deset, z dvema daljšima, desetminutnima postankoma na Ljubljanskem gradu in Špici. Potnik pa lahko izstopi in gre z naslednjo vožnjo z isto vozovnico naprej. O znamenitostih poslušajo prek slušalk v enem izmed desetih jezikov. Na vlakcu je prostor tudi za invalidski voziček.
Biti eden izmed šestnajstih uradnih ljubljanskih kavalirjev je gotovo prijetneje kot pa opravljati poklic na primer tržnega inšpektorja. Zoran Stojinović je kavalir že od vsega začetka. Še preden nam uspe načeti pogovor o njegovem poslanstvu, se odzove na telefon: »Dober dan, gospod, kako ste? Vem, danes imate dan za nabavo na tržnici. Velja, ob isti uri kot prejšnji torek,« zadovoljno konča pogovor. »Z gospodom že več let 'sodelujeva'. Nekoč je skoraj padel in sem ga ujel. Od takrat mi zaupa in me večkrat pokliče za kakšno reč. Glede poslanstva pa je naša osnovna naloga, da smo kavalirji. To pomeni, da smo solidarni do ljudi v mestu, ki težko hodijo, in dajemo drugim udeležencem v prometu prednost. Pazljivi moramo biti predvsem na prehitre kolesarje. To je prijetno, zelo prijazno delo. Meni je v čast in veselje, da ga lahko opravljam. Ljudje so hvaležni in lep je občutek, ko komu narediš uslugo.«
Vsi kavalirji morajo biti pozorni na dogajanje v mestu in dežurnim službam sporočati nepravilnosti, od nečistoče do vandalizma. »V starih časih bi lahko delali za Udbo,« se pošali Stojinović. »Sporočimo, če kje ležijo smeti ali je polomljen znak, izruvana kocka. Zadnje čase se mi zdi, da je nekoliko več nepobranih pasjih iztrebkov, na splošno pa je smeti manj. Po letošnjem silvestrovanju so z ljubljanskih ulic odpeljali 7250 kilogramov odpadkov, kar je 270 kilogramov manj kot leto prej in kar štiri tone manj kot pred petimi leti. Decembra kljub veselim obiskovalcem, ki jih je bilo v tem mesecu v Ljubljani več kot milijon, nismo opazili večjega vandalizma.«
»Če bi spet rodila, bi bil otrok Zoki«
Njihova služba sodeluje tudi v različnih družbeno odgovornih kampanjah. V času vsakoletne akcije Človek, čuvaj svoje mesto na primer delijo razgradljive vrečke za pasje iztrebke. »Priskočimo tudi na pomoč ljudem, ki se znajdejo v težavah. Nekdo recimo zamuja v službo in skoči na kavalirja, nekdo je nekaj izgubil in gremo nazaj po njegovi prehojeni poti. Nekoč se je izgubil otrok in nas je ustavila panična mati. Obvestili smo se prek radiozvez in ga v desetih minutah našli. Kar nekaj je tudi denarnic, ki obležijo na tleh ali v vozilu. Vsi vozniki smo izobraženi za oživljanje in opremljeni z defibrilatorji. Eden od voznikov je nekoč videl gospo, ki je padla, in prepoznal njeno nevarno zdravstveno stanje. Odpeljal jo je naravnost na urgenco, čeprav je bilo to zunaj kroga njegovega delovanja. S tem ji je rešil življenje, zadela jo je namreč možganska kap. Gospo, ki je prihajala s kemoterapije, smo pripeljali do stanovanja in jo odnesli po stopnicah v zgornje nadstropje. Mož je, ko je to videl, zajokal od hvaležnosti in nas začel objemati. Spet drugič sem gospo skoraj devetdesetih let pripeljal do tržnice, ta pa me je vprašala, kako mi je ime. Zoki, sem rekel. 'Gospod, če bi zdaj rodila, bi dala takšno ime svojemu sinu.' Tako kot smo kavalirji prijazni do drugih, se tudi ti spoštljivo vedejo do nas.«
Ni čudno, da glede na veliko hvaležnost potnikov obstaja tudi zelo velik interes mnogih, ki bi radi vozili kavalirja. Večina tujcev ne more verjeti, da jim naredijo takšno uslugo, za katero je drugače treba plačati. Zelo redko se zgodi, da naletijo na neugodno situacijo. »Bilo je nekaj primerov čezmerne želje po vožnji kakšne od opitih skupin, ki si za fantovščino zberejo središče Ljubljane.«
Mojca Mohar iz javnega podjetja Ljubljanski potniški promet nam pove še nekaj zanimivih dogodivščin, s katerimi so se srečali kavalirji: »Francoska turistka si je med vožnjo s kavalirjem ogledovala Ljubljano. Po končani vožnji je želela storitev plačati. Kavalir ji je pojasnil, da je vožnja brezplačna. Gospa ni mogla verjeti, da to počnemo kar zastonj. Zato je za plačilo ubrala drugo pot in mu na lice pritisnila poljub.
Spet drugič je kavalir nagovoril starejšo gospo: 'Spoštovana gospa, ali vas lahko zapeljem do tržnice?' Ta je odgovorila: 'Spoštovani mladenič, odpeljete me lahko, zapeljete pa ne. Sem prestara za vas.'
Ali pa prigoda, ko je kavalir stranki pomagal v stanovanje, do katerega so vodile stopnice, nesti težke vrečke. V stanovanju pa je čakal nekdo, ki ga ni bil najbolj vesel – kuža, ki mu je svoje nezadovoljstvo pokazal tako, da ga je ugriznil.
Bilo je kar nekaj primerov, ko so imeli starejši ljudje svojo zadnjo željo, da si ogledajo Ljubljano. Poklicali so kavalirja in ta jih je zapeljal po prestolnici na predzadnjo pot.«
