Ko se avgust približa svoji drugi polovici, njive lanu niso več zelene. Po majski vlagi in junijskem soncu se stebla obarvajo zlato, rastlina dozori in pride čas, ko jo je treba izpuliti. Ne požeti, ampak puliti – šopek za šopkom, previdno, da med lan ne zaidejo slak, muhvič, rozga in drugi pleveli. Tako je tudi letos naredil Gašper Nardin iz Lanišča. Njegova njiva je majhna, meri komaj od 70 do 100 kvadratnih metrov, a je za puljenje potreboval približno šest ur. »Najbolje je bilo delati proti sedmi uri zvečer, ko se je malo shladilo,« pripoveduje.
Od njive do platna
Ko se lan posuši, pride na vrsto mlačev. Nardin pravi, da je mogoče plodove zdrobiti z bičem, vendar se je pri majhnih količinah kot najbolj praktičen način izkazal kar – trd podplat. Šope razprostre na tla in po njih stopa. Cokle bi bile za to delo skoraj idealne. Iz zdrobljenega materiala je treba nato ločiti seme od luščin. Pri tem pomaga pajkelj oziroma vjalnik, naprava, ki z zračnim tokom in rešeti očisti zmes. Seme je uporabno za prehrano, stebla pa čakajo na povsem drugo pot – pot do platna.
Tam se začnejo stare ročne tehnike: trenje na trlici, predenje na kolovratu in nazadnje tkanje na statvah. »Na trlici se odstrani zunanji leseni del stebla in pokažejo se vlakna,« pojasnjuje Gašper Nardin. Prav to bodo obiskovalci v soboto lahko tudi sami preizkusili. Na voljo bodo trlice, kolovrati in statve, na katerih bodo lahko od blizu videli, kako iz rastline, ki raste na njivi, nastane nit in nato blago.
Za otroke pripravljajo še ustvarjalne delavnice, med drugim tiskanje na laneno platno, poslikavo obraza in spletanje kitk. Nardin se s tradicijo ukvarja že deveto leto. Danes jo je od svojih sorodnikov, ki so jo pred desetletji ponovno obudili, prevzel že sam. Pravzaprav ga ni bilo treba posebej prepričevati. Prišel je sam. »To je del mojih prednikov in želel sem to nadaljevati,« pravi.
Lanišče, kjer je lan nekoč pomenil tudi preživetje
Turistično društvo Škofljica želi prav s takšnimi zgodbami oživiti tradicijo Lanišča in jo približati obiskovalcem. Iz zametkov, ki sta jih pred leti začela obujati Gašperjeva sorodnika, se je zgodba postopoma razrasla, pomembno stičišče pa je postal prav dvorec Lisičje.
Ko se lan preseli na krožnik
Če bi Praznik lanu in okusov ostal samo pri njivi, bi bila zgodba šele napol povedana. Kajti lan se je s polja preselil tudi v kuhinjo. Laneno seme je mogoče najti v kruhu, jogurtu in solatah, iz njega nastajajo namazi in sladice. Na Škofljici pa so tradicionalne in sodobne recepte združili v prav posebno kulinarično zgodbo. »Najbolj znana je lanena potica po receptu Olge Marguč, obiskovalci pa bodo lahko pokusili tudi laneno rulado, piškote, pri katerih mlete orehe nadomesti lan, ter druge jedi,« se je v pogovor vključila Tončka Pal, predsednica Turističnega društva Škofljica, in dodala, da so bili lokalni gostinci povabljeni, da na dogodku pripravijo vsaj eno jed z lanom. Tako se obetajo burgerji z lanom, pica z lanenim testom, testenine in druge jedi. Svoj lonček kreativnosti bodo dodali tudi domači organizatorji – med drugim z izdelki, kot sta lanomed, mešanica mletega lana in medu, ter čokolada z lanom.
Na dogodku bo svoje znanje pokazal tudi mojster kruha, potic in zavitkov Jože Senegačnik, pokusili pa boste lahko še pražen krompir z lanom ter drugimi jedmi. Lan bo tako mogoče najprej videti na njivi, nato v rokah mojstrov tradicionalnih obrti in na koncu – na krožniku.
Grajski park, tulipani in zgodbe barona in baronice
Praznik pa ne bo govoril samo o lanu. Dvorec Lisičje ima namreč svojo, skoraj filmsko zgodbo. Nekoč je bil tukaj eden pomembnejših arboretumov na Kranjskem. O njem je bilo v Slavi vojvodine Kranjske zapisanega in narisanega precej gradiva. Vrt na Lisičjem naj bi se po Valvazorjevih zapisih lahko primerjal z najboljšimi evropskimi vrtovi, tudi v Italiji in Franciji. Posebno mesto v zgodbi ima tulipan. V času tulipanske mrzlice so bile nekatere čebulice vredne pravo premoženje, Lisičje pa je povezano tudi s prihodom teh rastlin iz Nizozemske.
O zgodovini dvorca in njegovega nekdanjega vrta bosta obiskovalcem pripovedovala baron in baronica, oblečena v kostuma, ki se ujemata z zgodovinskim obdobjem. Sledili bodo tudi vodeni ogledi dvorca oziroma njegovih dostopnih delov. In prav v tem je čar sobotnega dogodka. »Obiskovalci bodo na enem mestu dobili zgodbo o naših njivah, stari obrti, kulinariki, zgodovini in naravi,« je povedala Palova.
Majhen praznik, ki noče biti velik
Organizatorji poudarjajo, da si ne želijo množičnega festivala. Dvorec Lisičje je po njihovem mnenju najlepši prav zato, ker omogoča manjše, lokalne dogodke v naravi, kjer ima obiskovalec čas, da se ustavi, pogleda, kaj pokusi in kaj novega tudi odnese domov. Praznik se bo začel ob 14. uri, nato pa bodo sledili delavnice, predstavitve, kulinarična ponudba in kulturni program. Zvečer bo za glasbeni zaključek poskrbel Adi Smolar.
Medtem bo mogoče pokukati v preteklost, prijeti za trlico, sesti za statve, pokusiti laneno jed, kupiti katerega od izdelkov Turističnega društva Škofljica ali preprosto posedeti na grajskem dvorišču in pustiti, da zgodbe pridejo do vas. Morda boste ob odhodu na lan gledali nekoliko drugače. »Ne več samo kot na rastlino z modrim cvetom in tankim steblom, temveč kot na nit, ki povezuje njivo in mizo, preteklost in sedanjost, Lanišče in Lisičje ter ljudi, ki se trudijo, da nekaj skoraj pozabljenega ne bi zares izginilo,« je povabilo v dvorec Lisičje povzel Gašper Nardin. Tončka Pal pa ga je dopolnila: »Morda je prav zato najboljši razlog za obisk sobotnega praznika preprost: priti, pogledati, potipati, pokusiti – in pustiti, da vas lan preseneti.«