Več kot dvajset ljudi je tri leta in pol soustvarjalo živahen utrip Ziferblata. Prostor v Vegovi ulici nikoli ni bil običajna kavarna z neobičajno opremo. Obiskovalci si tam kavo skuhajo sami, si postrežejo s prigrizki in se udeležijo katerega od številnih dogodkov, ki se jih je v Ziferblatu zvrstilo več kot 360 na leto. Vse to je brezplačno, plačajo le za čas. Minuta, preživeta v Ziferblatu, stane pet centov.
Kjer neobičajno postane običajno
Čeprav je prvo ime in obraz ljubljanskega Ziferblata Maša Pavoković, ki je idejo o tovrstnem posebnem stičišču za druženje v slovensko glavno mesto prenesla iz Rusije, na začetku dvomila, da bodo takšen koncept Ljubljančani vzeli za svojega, je prag prostora v Vegovi ulici v treh letih in pol prestopilo več kot 15.000 ljudi. Številni med njimi so postali redni gosti in v Ziferblatu pripravili številna predavanja, razstave, tečaje, delavnice, celo rojstnodnevne zabave in dekliščine. »Ljudi smo naučili, da so uporabljali prostor tako, kot so ga sami želeli, in soustvarjali našo zgodbo. Tukaj so za večino najbrž neobičajne stvari, ko na primer nekdo sredi prostora meditira, drugi pa ob njem sreba kavo, postale povsem vsakdanje. Obiskali so nas številni turisti in tujci, ki živijo v Ljubljani, a tudi Slovenci, ki so pokazali, da smo prerasli stereotip o naši zadržanosti,« je z rezultati družbenega eksperimenta, kot je poimenovala projekt Ziferblat, zadovoljna Pavokovićeva.
Kljub temu se je ljubljanskemu Ziferblatu zdaj iztekel čas. Ekipi se konec meseca po dobrih treh letih in pol izteče najemna pogodba in odločili so se, da je ne podaljšajo. »Ni treba, da gre vedno nekaj narobe, da je konec. Konec se preprosto zgodi, da se lahko začne nekaj novega, in zdaj je čas za nove izzive,« je pojasnila Pavokovićeva in poudarila, da vrat ne zapirajo zaradi kakršni koli težav. »Projekt je že nekaj časa finančno stabilen.« Denar, ki so ga obiskovalci odšteli za čas, preživet v Ziferblatu, je ekipa namenila nemotenemu delovanju prostora. Razmišljali so tudi, da bi Ziferblat prenesli na koga drugega, a jim novega vodje ni uspelo najti. »To ni projekt, s katerim bi lahko koval dobiček, kar tudi ni bil naš namen. Veliko je dela, tudi birokratskih obveznosti, zato bi projekt potreboval vodjo, ki bi bil s srcem pri stvari,« je še poudarila Pavokovićeva.
Projekti, ki bodo živeli naprej
Ziferblat bo tako 27. maja zaprl vrata. Ekipa se ob tem nadeja, da se bodo nekateri projekti, ki so imeli zametke prav v Ziferblatu, nadaljevali tudi po zaprtju.
Eden takih je zbirka zapisov, ki je lansko poletje nastala pod vodstvom Toma Normana, Britanca, ki že tri leta živi v Ljubljani in je skorajda od same selitve v slovensko glavno mesto tesno vpet tudi v dogajanje v Ziferblatu. »Pogosto so me spraševali, kdo so ljudje, ki prihajajo v Ziferblat. Zato sem lansko poletje obiskovalce prosil, da napišejo pismo samemu sebi, ko so bili ali pa ko bodo stari dvajset let. Naj razmislijo, kaj bi svetovali ali želeli dvajsetletnemu sebi,« je idejo za spletno knjigo povzel Norman. Zbirka je brezplačno dostopna na spletni strani Ziferblata, ki (še) ne bo ugasnila skupaj s prostorom, vsaj nekaj časa ostajajo dostopne tudi strani na družbenih omrežjih.
