Vodeni ogledi, povezani z ljubljanskimi grafiti, ulično umetnostjo, pank obdobjem in LGBT-skupnostjo, feministični in literarni sprehod po Ljubljani ter še mnoge druge tematske ture po Ljubljani, nekatere so (bile) sicer občasne, razpirajo različne družbene in kulturne plasti mesta. To, kaj je to mesto nekoč bilo in kaj je ter kaj vse se zgrinja v kolektivni spomin tega prostora, je del lokalne zavesti in življenja, zanimivo pa je tako za turiste kot domačine. Za prve morda bolj za osnovno seznanjanje, za druge lahko za globlje spoznavanje. Za vse pa vsekakor alternativni vodeni ogledi širše in večplastno odpirajo prostor, ki ga obiščejo ali v njem živijo.
Tako denimo pri turistični organizaciji Ljubljana Free Tour poleg klasičnih ogledov po Ljubljani že dolgo ponujajo tudi vodene oglede poznosrednjeveškega in komunističnega mesta. Glede slednje ture je vodnica Tina Ban pri Ljubljana Free Tour dejala, da ideja ni njihova, saj ko so pred kakšnimi desetimi leti začeli turistično dejavnost, so po zgledu nekaterih drugih mest, Budimpešte in Prage, zasnovali turo o povojnem obdobju. »Poleg klasičnih tur ima vsako mesto še drugačne zgodbe, ki jih velja predstaviti. V Budimpešti imajo tako recimo poleg komunistične tudi judovski vodeni ogled in drugo.«
Rabelj je živel odmaknjeno na grajskem griču
V tematskem spoznavanju srednjeveške Ljubljane vodniki obiskovalce popeljejo v oddaljena stoletja. Pripovedujejo jim o poznosrednjeveškem vsakdanu, tedanjem življenjskem slogu in ustroju mesta ter družbe. »Skupnost je bila v srednjeveškem mestu zelo pomembna. Ne glede na to, da bi si bolj premožni lahko privoščili večje hiše, so zaradi naravnanosti, da si prebivalci delijo vse, kar je veljalo tako za prostor in svetlobo, v mestu prevladovale ozke preproste hiše, ki so imele praviloma največ tri okna na ulico,« pripoveduje Tina Ban, ki je tudi avtorica didaktične pravljice o življenju v srednjeveški Ljubljani z naslovom Dan v Stari Ljubljani.
Kako je bila v majhni srednjeveški skupnosti močna socialna kontrola, je vodnica ponazorila tudi skozi mehanizme javnega kaznovanja. »Čuvanje ugleda in ponosa je bilo zelo pomembno, zato je bilo veliko kazni za prestopke namenjenih smešenju, kar je imelo sicer tudi ekonomski vidik. Zaporna kazen, pri kateri je treba zagotoviti prostor, ječarja in hrano, je strošek, zato je bilo cenejše in učinkovito nekoga osmešiti, saj so se ljudje tega zelo bali.« Za tovrstne kazni so bile tako namenjeni sramotilna klop, steber in kletka. »Ena od takšnih kazni je bila, da so nezvesto ženo pred mestno hišo posadili na osla, vendar obrnjeno naokoli. Ko je gledala nazaj, je bilo več možnosti za padec z živali. Poleg tega so, da ji vse skupaj otežijo, nadeli še kakšne ogrlice iz kamnov. Medtem ko kazni za nezveste može nisem zasledila ali pa jih arhiv ni zabeležil,« je zgodovinsko zgodbo, ki jo je mogoče slišati na srednjeveškem ogledu Ljubljane, povedala vodnica.
Dodala je še, da udeležence ture velikokrat preseneti, kako močno vlogo je imela čast in kako kolektivistična je bila srednjeveška družba. »Tega sicer ne bi rada romantizirala, saj je bilo to pogosto preživetvena nuja. Če je majhna skupnost želela preživeti, je moral vsakdo kaj prispevati in je bilo sodelovanje zelo pomembno. Ker v mestu dolgo ni bilo gasilcev, je veljalo, da so ob požaru morali gasiti vsi. Vsaka družina je morala koga poslati, sicer je sledila kazen. Prav tako je morala vsaka hiša imeti pripravljen sod vode, da ne bi izgubljali časa na poti do javnega vodnjaka.«
Del mestne skupnosti, čeprav s posebnim družbenim položajem, je bil tudi rabelj. Njegova hiša je bila po pripovedovanju Tine Ban odmaknjena na grajskem griču. »Rabelj je bil del skupnosti, ker je njegovo delo moral nekdo opravljati, a obenem je bil iz skupnosti ravno zaradi tega izločen. Ljudje so namreč, ker je izvrševal tudi smrtne kazni, verjeli, da je nečist.«
S srednjeveške ture in drugih tematskih vodenih ogledov pa po besedah vodnice udeleženci ne odidejo zgolj z informacijami, temveč tudi z razmislekom, kako so nekdaj ljudje živeli in kaj se je spremenilo. Mogoče tudi bolj razumejo ta del Evrope, kar pa velja tudi za izkušnjo vodenega ogleda po komunistični Ljubljani.
Različni razlogi za komunistično turo
Tura o povojnem času je zasnovana kot preplet zgodovine in družbenega konteksta, urbanizma, arhitekture in umetnosti ter pospremljena z zgodbami iz vsakdanjega življenja. »Na ta vodeni ogled ljudje pridejo z različnimi pričakovanji. Evropejci iz držav, kjer so, kot denimo v Španiji, Grčiji in na Portugalskem, imeli desne avtokratske sisteme, pridejo s predstavami, kako je bilo tu vse lažje in boljše. Medtem ko so turisti iz zahodnih demokratičnih kultur, Američani in Angleži, sploh starejši, ki so živeli v času hladne vojne in so bili deležni propagande proti Vzhodu, prepričani, da je bilo vse samo težko, slabo in utesnjujoče. Tako da so presenečeni eni in drugi, saj poskušamo predstaviti uravnoteženo sliko tistega obdobja. Zanimivo je, s kakšnimi predstavami pridejo ljudje. Na vodenem ogledu prizemljimo ene in druge,« je o izkušnjah in črno-belih predstavah povedala vodnica.
Kot je še dejala, tudi opaža, da se nekateri tega tematskega ogleda udeležujejo ne le zaradi želje po razumevanju preteklosti, temveč tudi z vidika morebitnih alternativ za sedanjost. »Ob slabšanju ekonomske situacije po Evropi, kjer se povečujejo družbene razlike in krči srednji sloj ter so stanovanja vse bolj nedostopna in marsikje tudi izobrazba, vidim, kako ljudi zanimajo vprašanja o možnih družbenih alternativah. Ali bi se dalo drugače, kako bi se dalo drugače in kako je bilo drugače. To marsikoga pritegne in tako se jim zdi recimo zanimiv vidik, kako smo v času Jugoslavije živeli v občinskih in državnih ali tovarniških stanovanjih ter da smo imeli celo sindikalne domove. A ko slišijo še za drugo plat, represijo, se zavedajo tudi te problematike. Trudimo se pokazati obe plati. Povemo jim tudi, da je slovenska družba zelo razklana, kar številni razumejo, saj je to prisotno tudi v mnogih zahodnih družbah, čeprav so za to morda drugi motivi.«
Nabiranje polžev za dodatni zaslužek
Med sprehodom po monumentalnem Trgu republike, mimo spomenika žrtvam vseh vojn v parku Zvezda, ob postanku ob Slovenski cesti, ki se je nekoč imenovala Titova, in še drugih točkah v mestu, povezanih z državo in družbo iz druge polovice prejšnjega stoletja, vodniki pripovedujejo tudi različne zgodbe iz tedanjega vsakdanjega življenja. Tina Ban pogosto podeli družinsko izkušnjo iz časa, ko je primanjkovalo deviz in so imela zato podjetja težave s kupovanjem surovin na tujih trgih. »Zato so v Krki, kjer je bila zaposlena moja mama, delavce nagovarjali, da naj, če želijo prejeti dodatno plačilo, nabirajo zelišča. Ena od takšnih akcij je bilo tudi nabiranje polžev, ki so jih nato izvažali. Na tak način so dobili devize, ki so jih potrebovali za svojo proizvodnjo. Moja družina se je za dodatek k hišnemu proračunu podala v polžji posel in spomnim se, kako smo po dežju, ko so prilezli na plan, odšli v gozd in jih nabirali v krompirjeve vreče. Dokler jih mama ni odnesla v tovarno, smo jih hranili na balkonu,« je zgodbo, ki govori o iznajdljivosti v času krize v osemdesetih letih, strnila vodnica.
Udeležencem pripovedujejo tudi o tihotapljenju vsakodnevnih dobrin, hiperinflaciji in o tem, kako si dinarje »vsakič, ko si šel v trgovino in ti je kaj ostalo, menjal v marke in obratno«, ker je vrednost tako hitro padala, je še dejala sogovornica. Kot tudi to, kako so si v obdobju pomanjkanja bencina in s tem povezanih omejitev ljudje registrirali kmetijsko dejavnost, četudi je niso imeli, saj so bili tako upravičeni do nekoliko več litrov bencina na mesec. »Poleg vsega tega povemo, da je bil to tudi čas, na katerega nekateri gledajo z nostalgijo, saj smo bili tedaj vsi časovno veliko manj obremenjeni in je bil občutek povezanosti ter solidarnosti močnejši. Pri tem je sicer treba poudariti, da je bilo tedaj več prostega časa tudi na Zahodu. Službe so bile drugačne, ni bilo mobilnih telefonov in elektronske pošte, tako da je bil tempo življenja bolj umirjen tudi na kapitalističnem Zahodu.« Pri tem pa je še ena stvar, ki jo vodnica na tej tematski turi po Ljubljani omeni. In sicer, kako je bilo to obdobje, ko so se ljudje več družili. Veliko so se obiskovali po domovih in skupaj so čas preživljali tudi sosedje v stanovanjskih soseskah.